Lucija Stepančič: Prasec pa tak

+ + + +

Erotični vrtiljak

Stavek s prasci, ki priskrbi naslov, se odtrga kot zmerljivka pripovedovalki prve zgodbe, ki v Benetkah v šarmantnem in gajstnem sosedu - medtem ko se ona pretežno zmrduje nad svojim kmetavzastim, družabnim in nadvse živahnim možem - prepozna tip moškega, kakršen je tudi njen sodelavec, bivši ljubimec, ki jo še vedno črviči in bi rada z njim in s takšnimi enkrat za vedno opravila. Pa jo, kot vse iz zgodb, potem črviči še bolj silovito in neustavljivo, jeza in želja po maščevanju, pomešana s samopomilovanjem in na hitro nabrkljano enosmerno, na drugega obrnjeno moraličnostjo, vse skupaj jo krivi, neutolažljivo. Pet zgodb iz zbirke je ubranih na isto temo, vzorec je prepoznaven, z nekaj variacijami; eden od prešuštnikov se zasanja, podloženo je z nekaj bovaryjevščine, v skoraj naključnem partnerju na sindikalistično-turistični veselici prepozna možnost, ki ga bo izvlekla iz zakonske in/ali podobne rutine, vendar se ta drugi potem, postkoitalno, vede brezbrižno, dela se, da je bila vse skupaj samo avantura, ena izmed mnogih. To ponižanega, razžaljenega in zavrženega v zvezi povsem zakuha, melje in si izmišlja dramatične scenarije, s katerimi naj bi ga prizadel, postavil stvari na svoje, torej njemu najbolj ugodno mesto, takšne stvari. Nekaj kotov tega zapletenega mnogokotnika potem prispevajo še zakonski partner, ki je ponavadi prav zoprno potrpežljiv in prijazen, tako da z njim pravzaprav nimajo kaj početi, ne gre se igre moči in to govejo popustljivost razumejo, na njim lasten način, kot pomanjkanje moči, odločnosti in moškosti, kot nezmožnost konflikta. Zraven je še kakšna ljubosumna sodelavka, pa kakšna bivša ljubica, vsi so pravzaprav prepleteni in zapleteni v bolj ali manj prikrite čustvene in erotične vozle.

Že posvetilo zbirke, »nikogar ne briga, komu«, nas opozori, da je Stepančičeva ironična, njena pripovedna drža hoče biti odbijajoča, njeni pripovedovalci so prav zoprni in nergaški. To je svet trdih robov, cinikov, naveličancev in sanjačev, permanentno vzdraženih in čudno vzvišenih nad svetom, ki ne zamudijo nobene priložnosti za opravljanje. Vtikajo se v druge in jim sodijo, so pa tudi nenavadno erotično živahni, pofukljivi, pri tem so pogosto duhovito hudobni, predvsem pa dosledno slepi za svoje napake in prekoračenja. Ironija učinkuje, čeprav je njena stopnja težje določljiva, včasih celo zabrisana, jezik je avtorsko prepoznaven, poenoten in - uspešno - nekoliko znižan, recimo nekje med Andrejem Skubicem in Zoranom Hočevarjem, v njem ne manjka besednih figur, v katerih vidimo verbalni samozakol teh osmešenih in včasih že kar komično v drugega zazrtih, do konca samozagledanih srednjeslojcev.