Borut Korun: Na začetku je bila Troja

Refleksije in potopisi iz antičnih krajev.

Potem ko je avtor v knjigi »V porečju Orinoka« (1998) prešel v žanr klasičnega potopisa, se je z novo knjigo vrnil k svojemu prvotnemu stilu, značilnemu za deli »Stopinje boga Atona« (1992) in »Kača in jaguar« (1993).

Korunova delovna strategija je domiselna: potem ko izčrpno naštudira literaturo o antičnih krajih in njihovih mitih, se odpravi tja, da še na lastne oči preveri prebrano. Medtem ko običajni turist le vsrkava čuda antike, so njemu izziv za iskanja in premišljevanja. Slehernik za svoje zadovoljstvo potrebuje arheološke ostaline, Korun pa kdaj preprosto sledi naravi, denimo sledi gorovju Kaz dag, ki so ga Trojanci imenovali Ida, in na vznožju katerega je potekalo lepotno tekmovanje med boginjami, ki je ustvarilo Parisa in z njim trojansko vojno. Prepusti se pogledom na dolino in se s pogledom nanjo postavi v čas, ko so se tam postavljale Atena, Hera in Afrodita.

Na Sardiniji se čudi skalnatim utrdbam, ki so na gosto posejane po deželi. Zakaj so jih gradili, kakšno funkcijo so imeli ti nuaragi? In ko stopi med domačine v času njihovega romarskega praznika, se mu med slavjem v cerkvi utrne povezava.

Čeravno pisec uživa v obnovah literature o starih Grkih, ki so v delu dominantne, je njegov najmočnejši adut lastna izkušnja, ko se prepusti ljudem in krajem, ki jih srečuje. Najsi bo turška gostilnica, v kateri za noge pri mizah porabijo kar antične izkopanine, vožnja v čolnu v razbesnelem morju pred Korziko, ki pomaga razumeti Odisejeve negotovosti, ali pa iskanje Ahilove gomile, ob katerem pripoveduje o navadah starih Grkov, ki so obiskovali Ahilov grob; celo Aleksander Veliki se mu je prišel poklonit.

Avtor v prepoznavnem slogu, vendar brez nabojev iz porečja Orinoka.