Krožna cesta

zadržan +

Lepota po ameriško.

Ameriško predmestje, v katerem so se ameriškemu snu izpolnile sanje, je pošast. Sam Mendes, britanski gledališki režiser, morbidno fasciniran z ameriškim mrakom, je to lepo pokazal v Lepoti po ameriško, pozdravu pošasti, klinični sliki ameriškega predmestja, v katerem je udobna izumetničenost le krinka za norost, paranoidno posesivnost in totalno odtujenost - ljudje so v predmestju drug drugemu tako pogubno in tako perverzno odtujeni, da bi potrebovali Freuda, Karla Marxa in brate Marx, da bi se premaknili. Suburbii - tipičnemu ameriškemu produktu, tej reklami za normalnost - se je že zdavnaj zmešalo. Ko stopiš v predmestje, si že izgubil. Daleč si od radikalnosti, od drame, od realnosti. In še dlje od centrov, kjer se odloča. Ne odločaš več. Niti o sebi. Zakonca Wheeler, Frank (Leonardo DiCaprio) in April (Kate Winslet), bi lahko o tem napisala knjigo. V resnici jo je - že davnega leta 1961 - napisal Richard Yates. In roman Krožna cesta je bil tedaj tako kontroverzen, da mu Mendes ne more dodati nič res kontroverznega, prej narobe - zgodba o ambicioznem zakonskem paru, ki sredi petdesetih obtiči v predmestju, v lični hiški, prepričan, da je usojen za večje stvari, in ki potem agonično ugotovi, da tone v vse hujšo enoličnost, vse hujšo psihozo in vse bolj tesnobni, samostanski, klavstrofobični dolgčas, izgleda kot monodramski uvod v mozaično Lepoto po ameriško in obenem kot »razkritje«, da je bilo ameriško predmestje že nekaj let po triumfalnem lansiranju mrtvo. In utrujeno od kapitalizma.