Sto žebljev

zadržan

Zadnji igrani film.

Ermanno Olmi, italijanski auteur (Drevo za cokle), je zdaj, pri sedeminsedemdesetih, sklenil, da bo Sto čevljev njegov zadnji film in da bo poslej snemal le še dokumentarce - tako kot na začetku svoje kariere. »Želim si, da sprejmete mojo odločitev kot osebno izbiro, ki je nastala premišljeno in je ni spodbudila domišljavost niti ni bila boleče iztrgana. Ne gre za pretirano čustvenost. Danes je to spontano dejanje: posledica moje preobrazbe v teh dolgih letih, ki me v tem dragocenem obdobju življenja, imenovanem 'zrela' leta, vodi k drugim ciljem.« Igre je konec. In dovolj je fikcije. Olmiju se je zahotelo realnosti. Kar je po svoje ironično: njegovi filmi so vedno gravitirali k dokumentarnosti. In tudi Sto čevljev je film, ki skuša shoditi po vodi. Profesor na bolonjski univerzi (Raz Degan), ki ima dovolj razlogov, da je izgubil vero v vero, križa serijo unikatnih »svetih« knjig (proč dogme! proč klišeji! proč represija!), potem pa se pred preganjalci - okej, pred sodobno »inkvizicijo«, pred sodobno verzijo rimskih centurijev - mučeniško zateče med preproste, iskrene ljudi, v naivno rajsko skupnost ob reki Po, kjer s svojo dolgo brado, svojimi dolgimi lasmi in svojimi mesijanskimi oraklji kar kliče po hospitalizaciji. Umobolnice so polne ljudi, ki pravijo, da Jezusa Kristusa le igrajo. Sto žebljev bi lahko vrteli skupaj z Dvomom.
(Cankarjev dom)