»Ker normalnost - to me pa RES ne zanima!«
Boštjan Slatenšek - vojni poročevalec in zdaj avtor celovečernega dokumentarca o Tošetu Proeskem
Boštjan Slatenšek: njegova glavna ambicija je nekoč delati dokumentarce, ki bodo tako idejno kot produkcijsko primerljivi s katerimikoli na svetu.
© Borut Krajnc
Z Boštjanom sva se nazadnje pogovarjala pred kakim letom dni, ko so na televiziji vrteli njegov dokumentarec Prgišče žalosti. Pogovora se živo spomnim zato, ker sem ob tistem dokumentarcu, kolikor vem, zadnjič jokal - in sicer ob posnetkih zoglenele gmote mesa, ki jo je Boštjan dve uri pred smrtjo intervjuval v neki afganistanski bolnišnici. Težo in uporabno vrednost mojih solz v pravi kontekst postavi dejstvo, da se ne morem danes spomniti niti, zakaj točno se je tista uboga punca takrat zažgala. Ugibal bi, da je bil kriv njen mož, a bi se motil. Njen mož, me je prejšnji teden spomnil Boštjan, je bil do nje čisto v redu - a je v konflikt prišla s taščo, ki ji je v celoti zaplenila doto in ji celo zagrozila, da ji bo prepovedala dostop do sina. Ženske v Afganistanu pogosto postanejo sužnje svojih tašč in število samozažigov se je v tej deželi, odkar je vanjo vstopila demokracija in z njo večje zavedanje lastnih pravic, opazno povečalo ... Tako grozljivo metodo samoizničenja pa naj bi po Boštjanovih besedah konkretno dekle izbralo zato, ker je bila to ena redkih metod, ki jih je imela sploh na voljo, in ker je nekje prebrala, da ogenj očiščuje.
Tokrat se nam Boštjan Slatenšek oglaša kot avtor dokumentarca o Tošetu Proeskem, ki je prejšnji teden doživel premiero po vsej bivši Jugi, od Ljubljane pa do Skopja. Marsikdo med nami, ki Boštjana poznamo predvsem kot kleno samohodko vojnega poročevalstva, je bil nad izbiro tematike nekoliko-do-precej presenečen. »Ja, saj lahko razumem, zakaj se to ljudem zdi čudno,« pravi Boštjan, ki v lokalu tako kot jaz išče najbolj odmaknjen kot in naroči deci jabolčnega/deci vode. »Ampak že dolgo si želim posneti serijo dokumentarnih filmov o strasti ... In to je v bistvu - kolikor je prišel sam projekt nenadejano - prvi film v tej seriji. Strast, ki me zanima, je tista uničujoča vsepožirajoča strast. Taka, ki človeka pripravi do tega, da hodi po robu smrti - in potem včasih, žal, stopi čez. V načrtu sem imel alpiniste, Amy Winehouse, take ljudi ... In tudi Toše nedvomno sodi mednje.«
Začelo se je, ko so Boštjanovega prijatelja producenta našli Tošetovi slovenski menedžerji in se pozanimali, ali bi se dalo kaj narediti z goro še neobjavljenih posnetkov, ki so ostali na videokasetah. Boštjan je privolil, da si bo kasete ogledal, vendar bolj tako iz vljudnosti. Posnetki mu potem tudi res niso bili kaj preveč všeč ... razen ene same kasete. Ko je videl to, se je odločil, da ga projekt zanima.
Na tisti kaseti je bil skozi zaporedje surovih, neobdelanih posnetkov upodobljen odnos, ki sta ga imela Toše in njegova menedžerka Ljiljana Petrović. Pravzaprav je bila Ljilja tista, ki je na Boštjana napravila največji vtis: v njeni odločnosti in brezkompromisni ciljni naravnanosti je prepoznal energijo, ki jo je nosila Pilar v Hemingwayevem romanu Komu zvoni: »Ker Toše ni bil nikoli samo Toše, temveč je bil vedno Toše + Ljilja. Ona ga je naredila, ona je živela te sanje. Zgodba, ki sem se jo nameril pokazati v svojem filmu, je zgodba dveh ljudi, ki sta se v nemogočih razmerah odločila doseči svetovno slavo, in na ta oltar žrtvovala skoraj vse drugo, takoj na prvem mestu recimo vsako trohico svoje zasebnosti. Uspela pa sta lahko samo skupaj.«
Zgodba, ki jo je želel Boštjan podati skozi film, je po njegovem sestavljena iz dveh delov: najprej je to seveda zgodba o uspehu, takoj potem pa to postane zgodba o tragediji mladega človeka, ki na neki točki ne more več živeti svojega življenja - in tega skoraj gotovo ne bi mogel niti, če ne bi tako nepričakovano umrl. »Ko prideš enkrat na nivo popularnosti, ki ga je dosegel Toše, postaneš dobesedno ujetnik svojega doma. Niti majice si ne moreš iti kupit v neko trgovino, ne da bi te želeli oboževalci iz čiste histerije raztrgati. Kje si boš ob takem stilu življenja našel normalno punco? In kar se mi zdi pri vsem skupaj morda najbolj zanimivo: tudi Ljilja je postala ujetnica te slave! Ker v Makedoniji je tudi Ljilja postala megazvezda. Nazadnje si dejansko tudi ona ni mogla več iti v trgovino kupit majice. Toše je bil v nekaterih rečeh tako strašno nebogljen, da je postal povsem odvisen od nje. Tudi živela sta skupaj - hiša zraven hiše!«
Boštjan povsem brez problemov prizna, da za Tošeta do njegove nenadne smrti sploh še ni slišal: pozoren je postal šele, ko so začele od Ljubljane do Skopja množično goreti svečke. »Takrat me pa je začel zanimati - ker sem se vprašal, pa kakšen neverjeten umetnik je vendar to, da mu je uspelo vso Jugo spraviti v trans?! Kaj je imel, česar drugi nimajo?« Na ta račun si je priskrbel par Tošetovih albumov in po pozornem poslušanju prišel do odgovora: »Nimam pojma. Po tistih komadih sem ostal enako poln vprašanj kot prej. Mislim, saj so bili eni taki čisto luštni pop komadi, ampak zame prav res čisto nič tako neskončno posebnega. Saj ne rečem, talent in posluh je mali gotovo imel, ampak takih je najbrž na svetu malo morje, pa o njih ničesar ne slišimo. In evo, tukaj me je potem vse skupaj začelo še toliko bolj zanimati: zakaj prav on?«
Danes, po mukotrpnem researchu, ki je podlaga vsakega dobrega dokumentarca, se mu zdi, da se je prikopal bistveno bližje odgovoru: »Po pogovorih z ogromno ljudmi, s katerimi je tako ali drugače sodeloval, sem ugotovil, da je moral imeti Toše neko posebno, ampak res totalno izvenserijsko osebno karizmo. Ker mu je, sem ugotovil, uspelo začarati res čisto vsakega sogovornika, ki ga je kdaj imel. In če ta osebni magnetizem združimo z Ljiljino močjo in vztrajnostjo in še čim, potem dobimo odgovor, zakaj. Zakaj prav on.«
Več kot enkrat sem med najinim pogovorom dobil občutek, da je Tošetu - čeprav nista nikoli govorila - na neki način uspelo začarati tudi okorelega Boštjana: »Toše v bistvu ni bil pop glasbenik zato, ker bi tako hotel, temveč zato, ker je to moral biti. Zato, ker je moral iti kot mulo iz zajebanega Kruševa v zajebano Skopje. Skopje pa je neskončno daleč od česarkoli - celo od Beograda! Če bi rekel, da se jim je v Makedoniji ustavil čas, bi dajal zelo zmoten vtis, da tam stvari stagnirajo - v resnici pa grejo vsako leto zelo na slabše. Raje ti ne govorim, kakšne zadeve so se dogajale na uradni makedonski premieri filma. Pri nas imamo - pogosto sicer upravičeno - tako veliko povedati čez tole našo ubogo bedno podalpsko provinco, ampak v primerjavi s Skopjem imamo neskončno dobre možnosti za ustvarjanje.«
Toše je bil zanj inspirativen lik že zato, ker mu je glede na izhodišča sploh uspelo: »Tukaj v Ljubljani lahko v najslabšem primeru kadarkoli skočiš na poceni letalo do Londona, iz Skopja se pa dejansko ne leti tako rekoč nikamor. Da je Toše prišel v Anglijo, je moral najprej dobiti par zelo zajebanih viz, nakar je moral investirati v pot do Ljubljane in šele potem je lahko dal 300 evrov za karto do Londona - s tem da je povprečna plača v Skopju okrog 200 evrov in da so londonski hoteli torej za kak teden stali tudi po letno plačo. Pa je to vseeno storil in uspel in nazadnje velikim producentom dajal predloge, kako bi bilo mogoče še izboljšati angleške tekste, in oni so te predloge upoštevali. Zmagal je zato, ker se je odločil, da bo temu podredil vse. In zato se meni Toše - torej Toše + Ljilja - zdi velik. In pa seveda zato, ker je do konca ohranil čisto in lepo srce. On je bil, tega marsikdo še danes ne ve, najmlajši ambasador Unicefa. On je dajal celotne izkupičke koncertov za gradnjo otroških bolnišnic po vsej Jugoslaviji. To ni bilo kar tako - tisto, kar je dajal, so bile tudi za zvezdo precejšne vsote.«
Tovrsten celovečerec se po navadi naredi v letu in pol, Boštjan ga je z ekipo sestavil v šestih mesecih. Kar seveda pomeni, da so v teh šestih mesecih v povprečju spali po štiri ure na dan. To je bilo prvič, da je Boštjan delal z ekipo (do sedaj je bil vedno volk samotar) - in izkušnja se mu je zdela super. Sam proces dela mu je bil v neskončen užitek, pa čeprav se je moral sproti učiti celega kupa stvari, saj v Sloveniji marsikateri postprodukcijski profesionalec ne obvlada osnov svojega posla.
Učenje je zadnjih par let itak prva naloga v njegovem življenju: njegova glavna ambicija je nekoč delati dokumentarce, ki bodo tako idejno kot produkcijsko primerljivi s katerimikoli na svetu. Bodočnost medijev vidi v upogljivih ekranih, v interaktivnosti in predvsem v kratkosti vsebin. Poglobljena analiza bo sicer ostala - in bo tudi dobro plačana, a bo konkurenca nezaslišano steklinasta. Prostora bo samo za izjemne, povprečni in samo-dobri bodo gladko odpadli. Boštjanov cilj je torej postati izjemen - in v zvezi s tem se zelo dobro zaveda, kako veliko stvari se mora naučiti v kako kratkem času, da bo čez pet let konkurenčen v Londonu in Berlinu.
Za letos ima na sporedu dva nova projekta, oba dokumentarca. Prvi se bo ukvarjal z njegovo zimzeleno temo - džankiji, drugi pa bo v bistvu mockumentary, in sicer krimič na temo izginjanja vrtnih palčkov v Belgiji, ki je kot država tik pred razpadom zaradi nacionalizma. Ko na glas razmišljam, da je to podobno kot pri nadrealistih in njihovih legendarnih pingvinih v Švedski (»U Švedskoj problemi - zdravo!«), je Boštjan navdušen, da je to seveda točno to!! K sodelovanju je dejansko že povabil tudi nadrealiste, a zaenkrat jim, žal, ni uspelo priti skupaj.
Za ta mockumentary je v Belgiji že imel začetno snemanje - glavnino pa ga bodo opravili zgodaj poleti, ko imajo tam volitve in bo po ulicah brbotalo od nacionalizma. Edino, kar Boštjanu pri celotnem procesu snemanja filmskih dokumentarcev ni pogodu, bi bilo to, da je za vsak projekt potrebno tako neskončno veliko planiranja - in da ostane premalo prostora za spontanost. »Jutri nekje na svetu poči, ampak ti ne moreš kar vreči ekipe v kovček in se s prvim avionom odpraviti v krizno žarišče. To se mi zdi problem. Ampak dobro, zdaj, ko imam svojo kamero, grem lahko tudi sam, budžeti pa tudi niso več nepremostljiva ovira. Če sem lahko šel kot mulo v Prištino poročat s 500 markami v žepu, grem danes lahko v Afganistan s 5000 evri, pa mi ne bo hudega.«
No, če smo že pri tem: džankiji, Toše, vrtni palčki, Goa ... Štirje od njegovih petih zadnjih projektov niso imeli nobene direktne zveze z vojno - da ne bo vojna, nekoč Boštjanova velika muza, malo ljubosumna?! »No, priznam, da zelo težko živim tu v tem našem normalnem svetu. Ta potrošniška družba mi gre na bruhanje - in priznam, da po navadi precej bolje funkcioniram v kaki malo bolj... ekstremni državi. Ni pa res, da sem se prej ukvarjal samo z vojno, saj so me ves čas zanimali džankiji in fenomeni okrog rejverske kulture in take reči. Zanima me rob, zanimajo me ekstremi - samo da ni normalnost. Ker normalnost - e, to me pa RES ne zanima!«
Med vsemi rečmi, ki se jih je 37-letni ustvarjalec v zadnjih letih naučil, se mu zdi najpomembnejša ta, da se je začel zavedati svojega užitka pri delu in posledično življenju. Obdobje, ko je pred leti za Mladino hodil po svetovnih kriznih žariščih, je bilo zaradi totalne svobode eno najlepših v njegovem življenju - a se je tega žal zavedel šele kasneje. Krize se ne boji: pet tisoč evrov za naslednji projekt mu bo vedno nekako uspelo napraskati skupaj, delati kot konj pa je že itak navajen, in to z največjo radostjo. Kriza ima lahko tudi dobre plati. Zaradi nje mu je konec koncev za film o Tošetu uspelo zakupiti toliko oglasnega prostora. V debelejših časih za kaj takega ne bi bilo možnosti, saj bi bil prostor neprimerno dražji. Boštjan, mimogrede, je moral na neki točki v film vložiti tudi svoj denar - pravzaprav naravnost strašljivo vsoto! A če tega ne bi storil, bi film preprosto propadel in toliko in toliko mesecev trdega dela bi šlo v nič ... Poleg tega pa dovolj zaupa tako v svoje delo kot v blagovno znamko po imenu Toše, da ponoči mirno spi.
Danes, pravi, se torej zaveda vsakega trenutka svoje sreče, ki je predvsem sreča zaradi ustvarjanja. »Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako privilegiran sem, da sem Evropejec. Pa ne razumi me narobe - zavedam se vseh krhkosti te Evrope, a mi ta prostor obenem daje tako izjemne možnosti ustvarjanja, da bi bilo res butasto, če ne bi izkoristil prav vseh!«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.