Frost/Nixon

zelo za

Poljub smrti.

Verjetno si težko predstavljate dober film o kakem šahovskem dvoboju, toda ko gledate film Frost/Nixon, ekranizacijo največjega TV intervjuja vseh časov, si mislite, da ekranizacija dvoboja med Fischerjem in Spaskim ni daleč. Film Frost/Nixon izgleda tako urgentno, tako dramatično, tako tesnobno in tako nepredvidljivo, kot je leta 1977 izgledal Frostov epski TV intervju z Richardom Nixonom, ameriškim predsednikom, ki je tri leta prej - zaradi afere Watergate, okej, zaradi zlorabe oblasti in zarotniškega obstruiranja pravice - sramotno odstopil, da bi se izognil še bolj sramotnemu impičmentu. Ko je odstopil, je sicer mislil, da je z gore sestopil v dolino, toda do leta 1977 mu je bilo jasno, da je padel v brezno - njegove politične kariere je bilo konec. Njegovega družbenega življenja tudi. Nihče ga ni več hotel videti. Vsi so se mu izogibali. Nikamor ga niso več vabili. Nixon je bil prešvicano truplo, ki pa je začutilo priložnost za »ponovno vstajenje« in regeneracijo, ko mu je David Frost, napol žurnalist, napol showman, ki ga igra Michael Sheen, Tony Blair iz Kraljice, ponudil 600.000 dolarjev za TV intervju, ki so ga potem - nekaj zaporednih večerov, ob rekordnih ratingih - predvajali na TV mreži ABC. Nixon, ki ga je igra Frank Langella, je mislil, da bo Frosta, ki je veljal za lahkotnega, mehkega, ne ravno ofenzivnega entertainerja, zlahka pretental, žejnega peljal čez vodo, odigral »vlogo svojega življenja« in rešil svoj imidž (»To bo le vroč poljub,« pravi njegov agent), toda Frost ga je prisilil, da je povedal več, kot je hotel (»Če to stori predsednik, pomeni, da ni nezakonito!«), in da je priznal, da je zajebal in da je z njim konec. Frost je okrog patetičnega Nixona, poster-boya »banalnosti zla«, le poplesaval in pustil, da se je utrudil in zlomil - tako kot je to, tri leta prej, dva meseca po Nixonovem odstopu, storil Muhammad Ali v Kinšasi, ko je s pasivnim poplesavanjem utrudil in zlomil Georgea Foremana.