Deček v črtasti pižami

zadržan

Sophiejina odločitev.

Ko boste gledali Dečka v črtasti pižami, se vam bo zazdelo, da je John Boyne, avtor istoimenskega vzgojnega romana, skupaj zmetal nekaj prizorov iz Spielbergovih filmov: tistega dečka v rdečem, ki v Schindlerjevem seznamu neopazno blodi po črno-belem Auschwitzu, tisto tuširanje, za katerega se potem - kljub napetemu stopnjevanju in pričakovanju uplinjanja - izkaže, da je vendarle le tuširanje, in tisto čudno naključje, ki v Cesarstvu sonca prek ograde koncentracijskega taborišča spne dva dečka, interniranega Britančka in okupacijskega Japončka. Osemletni Bruno (Asa Butterfield) med II. svetovno vojno izve, da je bil njegov oče (David Thewlis), nemški oficir, povišan in da se bodo zato iz Berlina preselili na podeželje, na »kmetijo«. Mali je sicer rahlo zmeden, ko ugotovi, da »kmetija« ni ravno kmetija, še bolj pa, ko - prek ograde, ki ga prijateljsko spne z interniranim, shiranim Shmuelom (Jack Scanlon), sestradanim osemletnim Judom, »dečkom v črtasti pižami« - ugotovi, da je »kmetija« v resnici Auschwitz in da je njegov oče novi lagerfirer. Najprej - v slogu filma Življenje je čudovito - misli, da je to le igra, toda ko svoj občutek krivde skanalizira skozi Schindlerjev seznam, je konec tako »šokanten«, da bo šokiral le tiste, ki niso videli Temnega srca - ali pa Rossellinijeve klasike Nemčija, leto nič.