Mahler
Ken Russell Robert Powell, Georgina Hale, Lee Montague, Miriam Karlin
Ko zaslišite ime Kena Russella, zaslišite glasbo, toda ne nujno rock opero Tommy. Zelo verjetno je, da ob omembi njegovega imena zaslišite Petra Iljiča Čajkovskega, Franza Liszta ali Gustava Mahlerja, ki jih je biografiral v filmih Ljubitelji glasbe, Lisztomanija in Mahler. Čajkovskega je igral sloki Richard Chamberlain, Liszta rockerski Roger Daltrey, Mahlerja pa Robert Powell, britanski igralec, ki je malce kasneje - v Zeffirellijevem Jezusu iz Nazareta - igral Jezusa Kristusa. Kar je bilo samoumevno: njegov Mahler je bil namreč formatiran kot tesnobni, nevrotični mučenik, ki hoče sebe in svet odrešiti z glasbo. In da bi bila mera polna, je bil Mahler Jud, ki se je spreobrnil v kristjana, specifično - v katoličana, to pa zato, da bi se na sceni lažje prebijal, da bi torej bolje prosperiral. To je bila cena, ki jo je moral plačati, če se je hotel znebiti antisemitskih, pranacističnih blokad, toda ta faustovska kupčija, podžgana z ojdipskim spinom (oče je hotel rezultate), ga je delala le še bolj tesnobnega, nevrotičnega, paranoidnega in genialnega. Mahler, kralj simfonij, ki so zvenele kot smrtni kriki (okej, kot Smrt v Benetkah), je bil praktični dokaz, da lahko velike umetnine nastanejo le v nemogočih razmerah, pod hudim stresom, v napol patološkem transu, ki je bil njegov LSD. »I was the rock and the rock was me,« pravi Mahler. Jasno, s tistim »rock« misli na kamen, ne pa na rock, toda Russell je hotel verjetno reči prav to: Mahler je bil rocker klasične glasbe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.