Thomas Gunzig: Najmanjši živalski vrt na svetu

+ + + +

Samota; ljudje in živali

V Kafkovi zgodbi Preobrazba se Gregor Samsa nekega jutra zbudi in ugotovi, da se je spremenil v pošastno žuželko z migetalkami in nožicami in vsem, in potem po mučnem životarjenju na radost družine rešijo težavo, odstranijo truplo. Nekaj te prepoznavne atmosfere je tudi v Najmanjšem živalskem vrtu. Gunzig je mlajši belgijski frankofonski prozaist in zgodbe iz njegove zbirke so polne čudne samote in moraste fantastike. Njegovi literarni liki so obstranci, malo slabše prilagojeni, podobno kot v Süskindovem Golobu naletijo na nekaj živalskega, na svojo drugo naravo, na stvor, kar jih vrže iz tira. Poginula žirafa na vrtu se časovno ujema z odhodom partnerice, pobirajo kurbe in se potem te oglašajo s prikupnimi ptičjimi glasovi in nič drugače, v kopalnici na potovanju najdejo ogromnega ščurka in si potem želijo ven, med ljudi, v eksotični vrvež in avtentično, nezaščiteno in nepredvidljivo mešanico teles, možnosti in nevarnosti. Ali pa imajo v hotelski sobi depresivno koalo in ne vejo čisto, kaj bi z njo, ali pa prek oglasa najdejo lepotico, ki je klonirana krava, bolj za meso kot mlekarica. V tako prilagojeni obliki jo je zelo težko navaditi na sanitarije, pa tudi goveje sprijaznjeno prežvekovanje, ki ji vzame veliko časa, ni ravno vznemirljivo.

Gre za zahodnjake iz velikih mest, izgubljene in odtujene, osamljence, ki se zatekajo k fantaziranju, marsikaj iz sveta so sposobni na sebi lasten način interpretirati in razumeti, tudi stvari, ki jih drugi ne bi tako zlahka požrli; glavno sredstvo te proze je skrivnost, ki najprej razcepi realnost, vendar postane kmalu samoumevna. Od kod koala, od kod žirafa, krava, ki je videti kot lepotica, tega ne moremo čisto razumeti, vse je odbito, zmaknjeno, postavljeno pred nas kot dejstvo, s katerim se moramo sprijazniti; jasno, to škrto izpisano prozo beremo lahko v njeni dobesednosti, ima pa tudi nekaj priključkov za alegorično razumevanje.

Tudi zgodba o zlati ribici, čudno povezana z avtom, katrco, ki jo vrnejo lastniku po tem, ko so iz nje počistili ostanke treh punc, ki jih je lokalni manijak pobiral po cestah in so jih našli v gozdu, napol pojedene, napol posiljene; že samo to dejstvo sproži v precej premaknjenem lastniku katrce cel kup podob in identifikacij. Je pa nadrkan že prej in verjetno ves čas, ko gre po avto, govori, da so »kifeljci pravi idioti, /.../ vedno pripravljeni zajebavati vse po vrsti«, govori o »kretenu od kifeljca« (str. 15) in podobno. Belgijski policisti ga niso ovadili, kolikor vemo; morda zato, ker so prepoznali dikcijo neprilagojenca in se ne štulijo z identifikacijo v govorjenju robno norih preklinjevalcev, ali pa tam niso dobri očetje in zvesti davkoplačevalci, da bi jih vse skupaj prizadelo, kot je to očitno med našimi uniformiranimi bralci proze.