»A ste ta vikend kaj koitirali?«

Devetega avgusta 1974 je odstopil ameriški predsednik Richard Nixon. Zaradi zlorabe oblasti in zarotniškega obstruiranja pravice - potemtakem zaradi blokiranja preiskave o aferi Watergate in kupovanja molka tistih, ki so bili v Watergate vpleteni - mu je grozil impičment. Ni si ga mogel privoščiti. Impičment bi namreč gotovo uspel, kar pomeni, da bi ga odpoklicali in da bi posledično proti njemu vložili obtožnico, tako da bi lahko končal celo v arestu. Ker ni hotel v arest, je raje sam odstopil, pred tem pa si je pri Geraldu Fordu, svojem nasledniku, izposloval pomilostitev - in res, Ford ga je takoj po odstopu odrešil kakršnegakoli kazenskega pregona. Američani so bili veseli, da so se ga znebili, še več - najraje bi pozabili, da so ga sploh kdaj poznali in izvolili. Toda v resnici ga niso mogli pozabiti. Ali bolje rečeno, niso ga mogli prepustiti pozabi. Iz preprostega razloga: Nixon je odšel, toda brez razrešitve. Pravici je ušel. Američani niso dobili zadoščenja - niti happy enda. Nixon jih je s svojim nenadnim, sunkovitim odhodom prikrajšal za katarzo. Sojenje Richardu Nixonu bi jim dalo vse to. Toda leta 1974 niso niti slutili, da bo sojenje Richardu Nixonu tri leta kasneje uprizoril popolni tujec, britanski TV showman-žurnalist David Frost.
Frost je začel o velikem intervjuju z Nixonom fantazirati takoj po njegovem odstopu. Toda: kako dobiti Nixonovo privolitev? Še toliko bolj, ker problem ni bil le Nixon, ampak tudi sam Frost, ki je bil outsider, bazično free-lancer, in ker je bila konkurenca zelo huda - za veliki TV-intervju z Nixonom so se tedaj greble vse največje ameriške TV-mreže. Mreža NBC je ponujala največ: 300.000 dolarjev. Kmalu zatem je svojo ponudbo dvignila na 400.000. No, Swifty Lazar, Nixonov agent, ki bi predstavljal Hitlerja, če bi lahko s tem kaj zaslužil, je hotel 750.000 dolarjev. Frost je ponudil 500.000 dolarjev - za štiriurni intervju. Ob tem pa je navrgel še nekaj pogojev. Prvič, sam ima absolutno kreativno kontrolo - Nixon nima nobenega vpliva na končno montažo teh intervjujev (nobenih vprašanj vnaprej). Drugič, ena izmed štirih ur bo obvezno posvečena aferi Watergate. Tretjič, popolna ekskluzivnost - Nixon ne sme dati pred tem nobenega drugega intervjuja. Četrtič, intervjuja ne bodo posneli v enem dnevu, ampak bo moral biti Nixon na voljo več dni. In petič, avtobiografija, ki jo je tedaj pisal Nixon in ki naj bi jo izdala založba Warner, lahko izide šele tri mesece po predvajanju intervjuja. Tako kot je bilo neverjetno, da je Frost postavljal pogoje gigantu, kakršen je bil Nixon, je bilo neverjetno, da je Nixon privolil v vse pogoje - le malce več denarja je hotel. 600.000 dolarjev. Plus 20 % od profita, ki ga bo vrgel intervju.
Ko so v San Clementeju (Kalifornija) podpisovali pogodbo, je Nixon - v enem izmed svojih tipičnih izbruhov zunajzemeljske, kubistične resnobnosti - dahnil: »Ne bi hotel biti ruski voditelj - nikoli ne vedo, kdaj jim prisluškujejo.« Cela Amerika je tedaj »prisluškovala« njegovim tajnim, zaupnim pogovorom v Beli hiši - Nixonovi magnetofonski trakovi, posneti v Ovalni pisarni po izbruhu afere Watergate, so bili tedaj ultimativni resničnostni šov. Nixon, ki je pred volitvami prisluškoval demokratski stranki (odkritje prisluškovalnih naprav je sprožilo afero Watergate), je še dodal: »Iz komunističnih dežel je prišlo zelo malo dobre umetnosti. Solženicin ni niti približno tako impresiven kot Tolstoj.« Potem je pograbil ček za avans (200.000 dolarjev), ki ga je napisal Frost, toda Swifty Lazar mu ga je takoj vzel. »Ampak name je napisan,« je javkal groteskno nemočni Nixon. Ne da je to kaj spremenilo - ves denar, ki ga je zaslužil z intervjujem, so pač pobrali odvetniki, ki so ga reševali v času afere Watergate. Nixon, ki ni imel več pravice do besede, je izgledal kot Solženicin, ki bi najraje emigriral, kot ruski voditelj, ki mu vsi prisluškujejo, kot stalinist, ki se je obrabil in ki mu zdaj, pred eksekucijo, preostane le še formalnost - javno priznanje.
Nixonovi ljudje so Frostu rekli, veste, Nixon je imel v šestdesetih odstotkih prav in morda se je v tridesetih odstotkih res motil, toda motil se je, ne da bi vedel, da se moti. Ko se je de facto motil, je mislil in verjel, da ima prav. Frost si je rekel: »Pomeni, da je Nixon v desetih odstotkih delal narobe in obenem vedel, da dela narobe!« Vedel je, kaj mora narediti: iz Nixona mora potegniti tistih magičnih 10 %. Toda priznanje - Nixonov mea culpa - ni padlo z neba. Pakiranje tega največjega TV-intervjuja vseh časov je namreč trajalo skoraj tri leta. Frost je moral najprej najti financerje in TV-postaje, tako ameriške kot tuje (BBC v Britaniji, RAI v Italiji, TF1 v Franciji, National 9 v Avstraliji itd.), ki so zakupile pravice za intervju, kajti budžet intervjuja je znašal 2 milijona dolarjev. Dalje, najti je moral oglaševalce, ki naj bi zapolnili 12-minutni oglaševalski blok v vsakem izmed štirih 90-minutnih intervjujev, kar je bil hud problem: polovica oglaševalcev ni hotela imeti nič z Nixonom, druga polovica pa je delala vse, da bi ljudje pozabili, da je z njim nekoč nekaj imela. In končno, moral je najti top producenta, ki bi poskrbel za vso potrebno logistiko in ki bi bil sposoben Nixonovo ekipo diplomatsko držati nazaj, obenem pa zbrati ekipo, reporterski dream team, ki bi raziskal ves Nixonov mrak, prečekiral vse arhivske posnetke in potem pripravil udarne materiale za vse segmente in vse topike intervjuja (alias briefing books).

Banalnost zla

Intervju, ki so ga snemali 12 dni (po dve uri dnevno), so začeli snemati šele 23. marca 1977, toda Frost in Nixon sta predebatirala vse: Henryja Kissingerja, vietnamsko vojno, tajno božično bombardiranje Kambodže, »častno premirje«, ki ga je sklenil z Južnim Vietnamom, milijone civilistov in tisoče ameriških vojakov, ki jih je imel Nixon na svoji »kvekerski vesti«, otoplitev odnosov s Kitajsko in »maofilijo«, detant in normalizacijo odnosov s SZ, pučistično sestrelitev Salvadorja Allendeja, Jug in rasizem, »tiho večino«, hitro opuščeno operacijo »Huston« (prisluškovanje ameriškim disidentom in subverzivcem), Bližnji vzhod. Nixon je bežal - Frost ga je lovil. Frost, ki je moral 12 dni ohranjati napetost, koncentracijo in momentum, je napadal - Nixon je protinapadal. Bil je dobro pripravljen. Svojo aroganco je skušal potuhniti. Svojo publiko je hotel dobiti nazaj. Hotel je, da bi ga publika ponovno vzljubila. In seveda, hotel je, da bi ga vzljubila kamera, ki ga ni nikoli ljubila. Prišli so trenutki, ko je kontrolo nad intervjujem prevzel Nixon - in ga odpeljal v svojo smer. Osvajal je teren, ki ga je moral Frost nujno dobiti nazaj - včasih mu ni uspelo. Nixon je skušal topike tako »raztegniti«, da bi zmanjkalo časa - stalno je računal, da bo zlahka zdriblal tujca, ki je še za nameček bolj showman kot žurnalist, in da bo prej zmanjkalo časa, preden ga bo lahko Frost privil in zvil. Nixon, kriminalec, ki je skušal dokazati, da je nedolžen, je imel, kot pravi Frost, »najbolj pester repertoar mehanizmov za odbijanje udarcev«. Če kdo, potem je bil prav Nixon mojster v debatnem pariranju - v izogibanju in protinapadanju. Odvetnik, vajen navzkrižnih zasliševanj. Šesti dan je Frostu tik pred intervjujem taktično dahnil: »A ste ta vikend kaj koitirali?« Asocialnež, ki je hotel izgledati kul.
Toda naredil je hudo napako: Frostu je dal preveč časa. In s tem preveč manevrskega prostora. 12 dni! Frost ga je sprehajal - in pustil, da se je začel pogovarjati sam s sabo. In da se je začel boriti sam s sabo. In da se je začel samoobtoževati - kot na kakem stalinističnem »montiranem« procesu. Nixon - »žalostni človek, ki je hotel biti velik« - je tako priznal, da mu je žal, da je zažgal le del svojih magnetofonskih trakov, ne pa vseh, da Henry Kissinger ni bil nikoli njegov osebni prijatelj, da je »mehkemu« Kissingerju, ki se je ob vsaki pizdariji zamislil, vedno rekel, naj gleda, kje je žogica, ne pa nazaj, in naj se spomni, kaj se je zgodilo z Lotovo ženo, ko je pogledala nazaj, da predsednik vojne ne sme izgubiti in da je vietnamsko vojno podaljševal zato, da ne bi izgubil volitev, da so bili vsi tisti, ki so padli v Vietnamu in Kambodži (civilisti in vojaki), dobro in smiselno žrtvovani, da za sestrelitev Allendeja ni bilo nobenega razloga (razen tega, da je bil marksist), da je bil prepričan, da v Ameriki pripravljajo revolucijo, da je mislil, da predsednik lahko krši zakon (»Če to stori predsednik, pomeni, da ni nezakonito«), da je njegov drugi mandat temeljil na kupljenem molku sedmih, ki so bili vpleteni v Watergate, da je sodeloval pri prikrivanju afere Watergate (da pa ni imel »koruptnega motiva«), da na to obdobje ni ponosen, da ni ravnal pametno, da je zamočil, da ni govoril resnice, da je naredil veliko napak, »napak glave«, ne »napak srca«, toda kljub temu tako »grozljivih«, da niso vredne predsednika, da je s tem povzročil katastrofo in zgrešil »standarde odličnosti, o kateri je sanjal kot mladenič«, da se je izneveril domovini, sistemu vladanja in sanjam ljudi, da bo moral s tem živeti do konca svojih dni, da je njegove politične kariere konec, da je dal sam drugim v roke meč, ki so ga zgrabili in potem z užitkom zavrteli, in da bi sam storil isto, če bi bil na njihovem mestu. »In vse te stvari globoko obžalujem.« Končno! Toda: »Če zdaj hočejo, da grem na kolena in se plazim po tleh - ne! Nikoli!«
Nixon, ki je še enkrat spoznal, da so mediji močnejši od njega, je povedal več, kot je hotel povedati. Preveč. Frost je iz njega potegnil tistih magičnih, ilegalnih 10 %. Intervju so hoteli predvajati avgusta 1977 (4 x 90 minut), pa so se ustrašili, da bodo ratingi tedaj, sredi poletja, prenizki, zato so predvajanje - kljub Nixonovemu protestu, češ »9. avgusta 1974 smo imeli orjaške TV ratinge« - začeli že 4. maja. Preden je intervju vzletel, so ameriški mediji histerično vreščali, da je Nixon to storil za denar, da je svojo zgodbo prodal britanskemu showmanu in da si je kupil promocijsko platformo, na kateri se bo lahko očistil, toda ko je vzletel, je vreščanje mutiralo v hvalnice. Vsi so bili fascinirani. In šokirani. Vsi so govorili o tem intervjuju. Vsi so ga videli. V Ameriki ga je predvajalo 150 TV-postaj. Ratingi so bili orjaški. V resnici so vsi skupaj videli rimejk stare zgodbe o »banalnosti zla« - pred sabo so imeli nemočnega, patetičnega zločinca, ki ni bil več nikomur nevaren, heh, razen sebi, in ki mu je končno zmanjkalo lukenj, v katere bi se lahko skril.
Tisti, ki imajo največjo moč, so najbolj osamljeni
Kar nas pripelje do ekranizacije making-offa tega epskega intervjuja, do filma Frost/Nixon, ki je zdaj nominiran za pet oskarjev (film, režija, scenarij, glavna moška vloga, montaža). In tu se lepo vidi, kako skuša Hollywood zgodovini vedno malce pomagati, kako jo skuša prirediti svoji dramaturgiji, ali bolje rečeno, kako skuša zgodovino prirediti svoji viziji fikcije - dramaturgiji h'wood-skega filma. Recimo: Watergate se premakne na dvanajsti dan njunega intevjuja, hja, v finale, pa četudi sta Watergate predebatirala osmi in deveti dan. Nič, vse za mogočen finale. Dalje, film prve dni prikazuje tako, kot da Frostu ni šlo, kot da mu še ni potegnilo, kot da še ni bil pri sebi in kot da je tolkel mimo. Nič, junak - Frost - mora biti najprej bedak, da bi bil lahko na koncu junak. Dalje, Frostu v filmu nekatere tajne, prelomne, usodne magnetofonske trakove iz afere Watergate dramatično dostavijo »v zadnjem trenutku«, tik pred začetkom intervjuja o Watergatu, pa četudi jih je v resnici preposlušal že osem mesecev prej. Nič, v h'woodski fikciji zgodovina ni zgodovina razrednih bojev, ampak zgodovina »zadnjih trenutkov« in velikih mož, ki so te trenutke ujeli. Dalje, film ustvarja vtis, da se Frost in Nixon prej nista poznala, pa četudi je Frost v resnici z njim že delal intervju, in sicer leta 1968. Nič, če hoče junak priti do katarzičnega spoznanja, mora začeti iz ničle - nič mu ni podarjeno, za vse se mora boriti. In končno, Nixon v filmu - pred intervjujem o Watergatu - pokliče Frosta, in to sredi noči, kar je seveda čista izmišljotina: telefonski klic sredi noči je le fikcija. Nič, tisti, ki imajo največjo moč, so najbolj osamljeni. Kot državljan Kane.