Povest o Despereauxu

proti

V senci Ratatouilla.

Povest o Despereauxu je animirani film brez samozavesti. Giblje se tako prestrašeno, tako defetistično, tako letargično in tako brezvoljno, kot da bi vedel, da se ne bo mogel izmakniti senci, ki ga nanj meče Ratatouille, in kot da bi vedel, da bi moral biti trikrat boljši od Ratatouilla, če bi hotel izgledati kot Ratatouille. Kar je seveda presenetljivo, če pomislimo, da je Povest o Despereauxu zgodba o mišku Despereauxu (Matthew Broderick), ki ga oče mojstri v strahu in tremi in paniki in paranoji (hja, v mišjih karakternih potezah), sam pa hoče postati neustrašen, steroidni avanturist, kot viteški princ iz pravljice, v katero potem tudi pade, ko mora reševati depresivno princeso in recesijsko kraljestvo in ko mora obenem zadrževati svinjsko pastirico, ki v sebi čuti nekaj več, in podgane, ki težijo s shock & awe gastronomijo. Povest o Despereauxu, ekranizacija bestsellerja Kate DiCamillo, se skuša Ratatouillevi senci izmakniti tako, da zbeži v Shreka (in še trumo originalov), toda najraje bi se zatekla v muzej, v katerem visi Vermeer, kar pa se ne zgodi - za to je namreč potrebna samozavest. Nič, Despereaux izgleda ilegalno, pa četudi je obstajal pred Ratatouillem, zato ne čudi pripovedovalkino vprašanje: »Kaj se zgodi, ko narediš ilegalno stvar, ki pa je naravni del sveta?«