Zgoščevanje katastrof
Se je človek sposoben odreči vabljivemu, a pogubnemu diktatu nenehne rasti?
© Tomaž Lavrič
V Cernu, v švicarskem pospeševalniku delcev, bodo jeseni opravili poskus, pri katerem lahko nastanejo črne luknje. To so tvorbe, ki v vesolju včasih pogoltnejo cela ozvezdja. Švicarske luknje bodo skrajno majhne in kratkožive. A nekaj znanstvenikov se resno boji, da bi se utegnile razviti v prave črne luknje in požreti Zemljo z ljudmi vred. Tveganja, hladnokrvno pravijo v Cernu, tako rekoč ni, in poskus bodo izpeljali.
Vse kaže, da se iz hipotetične katastrofe ne bo razvil eden tistih valov strahu, ki kar naprej oblivajo planet. Vendar živimo v nekakšnem trajnem milenijskem občutju - strahu pred katastrofami in nevarnostmi. Strahovi niso samo namišljeni.
Katastrofe redno spremljajo človeštvo. Shematsko bi jih lahko razdelili na naravne in take, ki jih (so)povzroči človek. Zgled za prve so npr. padci asteroidov, potresi, vulkanski izbruhi, cunamiji. Navadno se zgodijo na hitro, človek jih ne more preprečiti in večinoma tudi ne predvideti. Učinke nekaterih lahko ublaži (npr. s protipotresno gradnjo), za posledice nekaterih je deloma kriv sam (z naseljevanjem potresnih, vulkanskih, poplavnih območij).
Katastrofam, ki jih (so)povzroči človek - segrevanju ozračja, pandemijam, grožnji jedrske vojne - bi lahko rekli civilizacijske ali plazeče se katastrofe. Segrevanje ozračja že doživljamo, nevarnost pandemij se veča z globalizacijo, jedrski vojni smo se izognili za las in je, če bog da, tudi v prihodnosti ne bo, grožnja njenih lokalnih izbruhov pa se s širjenjem jedrskega orožja krepi. Tehnični razvoj - genetika, nanotehnologija, umetna inteligenca ... - je dvorezen; za pesimiste se bo končal s katastrofami (umetna inteligenca nas bo pokorila ali iztrebila), optimisti vidijo predvsem njegove obete.
Nihče si ne dela utvar, da je mogoča popolna varnost. Toda dojemanje različnih nevarnosti je zmedeno. Zakaj npr. so Nemci do jedrske energije tako zadržani, sosednji Francozi pa tako brez pomislekov? Valovi strahu pred umiranjem gozdov, norimi kravami, ptičjo gripo, sumljivo hrano ... imajo v sebi skoraj nekaj modnega. K zmedi veliko prispeva tudi šibko zaupanje v institucije. Nekdanje slepe vere v tehnični napredek in vsemogočnost znanosti ni več, ve se tudi, da politika in gospodarstvo nevarnosti praviloma zmanjšujeta, mediji pa dramatizirajo. Jasna je tudi glavna težnja: zaradi želje po (materialnem) napredku nevarnosti hote zanemarjamo - najprej udobje.
Zdi se, da smo pred paradoksom: kot posamezniki živimo vedno dlje in boljše, kot civilizacija pa smo čedalje bolj ogroženi. Pandemija pred globalizacijo ni mogla zadeti vseh z oceani ločenih delov človeštva, jedrskega orožja ni bilo, ozračje se pred industrializacijo ni segrevalo itd.
Eden mnogih, ki govorijo o tem, je Ulrich Teusch. V knjigi »Družba katastrof: zakaj nas škoda ne izmodri« pravi: Vidne katastrofe so samo vrh ledene gore. Odločilno vprašanje ni, česa se iz katastrof naučimo in kako z njimi ravnamo, ampak zakaj se ne začnemo pogovarjati o temeljnih vzrokih zanje. Odgovor: ker bi morali potem problematizirati temelje našega gospodarskega in družbenega reda in priznati, da tehnika ni več instrument za določljive cilje, ampak velikanski sistem, ki se zaradi naraščajoče kompleksnosti in hitrosti sprememb izmika učinkovitemu vodenju. Tehnične kategorije, pravi Teusch, so se tako zažrle v naše mišljenje, da smo postali del tehničnega sistema. Za tehnično povzročene težave iščemo tehnične rešitve. In tako nas neizbežno čakajo nove katastrofe.
Zdajšnja kriza je strahove pred drugimi nevarnostmi, tudi katastrofalnimi, začasno potisnila v ozadje. Ali to pomeni, da je ta kriza katastrofa sama po sebi?
Tu je treba morda dodati, da so s pojmom katastrofa težave. Če je katastrofalno dogajanje raztegnjeno ali posledica izključno človekovega ravnanja, ga nekako težko označimo za katastrofo. Katastrofa navadno rečemo dogodkom, ki so nenadni, kratki in ki je zanje vsaj delno kriva narava. Obema svetovnima vojnama redko rečemo katastrofa.
No, če bo sedanja kriza dosegla razsežnosti velike depresije v 30. letih, ji bomo lahko mirno rekli katastrofa. Trpele bodo množice in okolje, izbruhnejo lahko celo vojne in nastanejo diktature. Sodobna civilizacija se očitno ne zamaje samo zaradi »navadnih« nevarnosti, kot so pandemija, jedrska vojna, spreminjanje podnebja.
Toda kriza je že v tej fazi izraz stanja in gibanja naše civilizacije, ki lahko vodi tudi v globalno katastrofo. Kot pravi Jeremy Rifkin, se različne krize prepletajo, in zapletenost tega prepleta je dejavnik tveganja že sama po sebi. Razmere nam uhajajo iz rok in čedalje jasneje se zavedamo surovega dejstva: katastrofalen, katastrofa je sam osnovni način, model razvoja človeštva. Hkrati ne storimo nič, da bi ta model spremenili. To je shizofren položaj. Glavno občutje ob njem je mešanica fatalizma, upanja bo-že-kako in pritajenega strahu, da vsi skupaj rinemo v mračno prihodnost. To občutje ni od včeraj.
Zato ni nič čudnega, da se zlasti v kriznih časih predramijo zatrte slabe slutnje in sprožijo širše razprave o kapitalizmu kot osnovnem okviru razvoja. Kapitalizem je - predvsem zaradi prepletanja s krizo okolja - prvič od svojega nastanka na smrt ogrožen; ugonobiti ga grozi lastna uspešnost.
Toda dileme v bistvu presegajo kapitalizem, čeprav so z njim tesno povezane. Gre za to, da je človeštvo prišlo do naravnih meja hitre in nenehne rasti, gonila svojega razvoja. Opozorila niso nova, a njihova aktualnost naglo narašča. Dennis Meadows, avtor znamenitih »Mej rasti«, pravi: Svojčas smo vsaj še dopuščali zastoje konjunkture. Zdaj to ni več sprejemljivo. Če dovolj rasti ne zmore realno gospodarstvo, pač tiskamo denar - samo da gre navzgor. Od koncepta nenehne rasti bi se morali posloviti najkasneje v 80. letih, ko so ljudje porabili še manj virov, kot jih Zemlja lahko obnovi. Danes porabimo 125 odstotkov obnovljivih virov. Če ne bo storjeno nič proti naraščanju prebivalstva, obremenjevanju okolja in tratenju energije, bodo meje rasti prvič postale očitne v naslednjem desetletju, najkasneje sredi stoletja pa se bo današnja civilizacija zrušila.
Tudi če bo zdajšnja kriza doživela začasen srečni epilog, se bodo torej vedno ostreje postavljala mučna vprašanja: Koliko ljudi prenese Zemlja? Je kapitalizem tako uspešen zato, ker je ukrojen po »animalični« podobi človeka? Se je tak človek sploh sposoben odreči vabljivemu, a pogubnemu diktatu nenehne rasti?
Iz začaranega kroga zgrešenega razvoja, osamosvojene tehnike, omejenih naravnih virov in vedno novih nevarnosti je na hitro nemogoče stopiti. Toda če le malo verjamemo Meadowsu in mnogim njegovim somišljenikom, je v tej tekmi s časom nujno potegniti tako rekoč civilizacijsko zavoro.
To je težko že zaradi neenakomerne razvitosti sveta. Tudi revni hočejo postati bogati - na stari, za družbo in okolje uničevalni način. Bogati bi jim načelno pomagali - a ne v svojo škodo. In vlak bobni naprej po starih tirih.
Se človek res lahko uči samo na katastrofah?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.