Jean-Marie Gustave Le Clézio: Pomlad in drugi letni časi

+ + + +

Klic daljnih svetov

Lanska podelitev literarne Nobelove nagrade Cléziu je bila svojevrstno presenečenje; drugače od nekaterih velikih pisateljskih imen, recimo Philipa Rotha ali Tržačana Claudia Magrisa, je bil manj znan in verjetno je prevladala frankofilija švedskega mojstra ceremonije, ki vodi ducat in pol akademikov elektorjev. Ob tem, da gre za izrazito kozmopolitskega avtorja, rojenega na otoku Mavriciju ob zahodni afriški obali francosko-angleškim staršem, ki je vse življenje popotnik in nomad, poročen s Tuareginjo, kar je lepo sedlo na leto medkulturnega dialoga. Dogajalni prostor zbirke Pomlad in drugi letni časi je nekje med arabskim svetom, otoško kolonijo v Indijskem oceanu, seže v boje med imperialisti in bojevitimi razlaščenimi plemeni pa vse do Evrope z delovnimi mesti, večina njegovih osrednjih literarnih oseb je rasno pomešanih.

Pet žensk, pet zgodb, vse uglašene na temo ljubezni, ki ne mine in daje življenju pretežno otožen podton; ta se včasih prikrije, vendar s svojo silovitostjo vsem, ki jim jo je dano občutiti, spremeni življenje. Ravno zaradi te čistosti in poveličevanja ljubezni se Clézio včasih približa trivialni razčustvovanosti, hkrati pa cikne na romantiko in njeno idealizacijo, čeprav prepoznamo v zgodbah, predvsem v prvi, tudi tisto kompozicijo in prelivanje, ki jo je najbolj izpilil francoski novi roman, ki mu je bil vsaj v začetnih delih blizu. V ljubezen zapleteni in bolj kot ne nesrečni literarni liki so odraščajniki, nekje na robu pubertete, pri prvih erotičnih izkušnjah ali celo malo prej, pri tem so punce seveda bolj odločne, odrasle, tudi skrivnostne, fatalne - že na prvi pogled so divje, neuklonljive, bojevnice, rojene za ljubezenske poraze. Vse se začne v četrtih revežev v beznicah in plesnivih stanovanjih brez oken, v kleteh, potem se - zaradi usodne privlačnosti, fatalnost deluje na obe strani - začne pot junakinj navzgor, z uspehi v bolj bleščavem svetu, v katerega so želele pobegniti. Pa zazija razpoka in padec nazaj, na socialno dno in v odvisnosti, zdaj seveda z erotično kilometrino, je toliko bolj boleč; Clézio imperializmu in kapitalski razpoložljivosti prav nič ne prizanaša. Sicer pa so zgodbe prelite z otožnostjo in melanholijo, ki jo sprožajo občutki nemoči, samote, pa tudi s skrbno, vešče in impresionistično izpisanimi opisi eksterierjev, monsunov in divje, čutne in z nostalgijo prežete tropske atmosfere.