Roger Chartier: Pisanje in brisanje
Studia humanitatis, Ljubljana 2008, 25 €
+ + + +
Refleksije o pisni kulturi med 11. in 18. stoletjem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +
Refleksije o pisni kulturi med 11. in 18. stoletjem.
Zgodovina pisanja preseneča: bolj ko sežemo v preteklost, bolj je ta moderna. Notese, naj si bodo papirni ali telefonski, danes jemljemo za samoumevno domislico sodobnosti. Ko Cervantesov Don Kihot v prvih letih 17. stoletja potuje po Španiji, najde pri umorjenem služabniku posebno bukvico, ki se ji je reklo librillo de memoria. To je bila žepna knjižica, ki je imela liste prevlečene z glazuro, na katero si zapisoval s priloženim stilusom, potem pa si popisano stran lahko zbrisal in začel znova.
Chartier ne piše ravno zgodovine pisanja, ne klasificira in ne sledi čisti kronologiji. Iz časov preteklosti jemlje ilustrativne primere, ki jih podrobno predstavlja. Pesnik Baudry iz 11. st. uteleša bogastvo materialov: pesmi piše na tablice, pisma zapisuje na pergament, epitafe kleše v kamen. V začetku 17. st. vihra v Londonu vojna med tiskanimi in rokopisnimi časniki. Medtem ko so tiskani časniki veljali za ponarejevalce in prodajalce starih vesti, je rokopisni časopis s pečatom javnosti zagotavljal, da so njihove novice sveže in še neobjavljene. Sredi 17. st. je vladala cenzura; tako so Cyranoju de Bergeracu tekst popravili v tiskarni in krivoverske pasuse spremenili v spodobno besedilo. V istem času se je svoboda izražanja širila skozi vezenje; posiljeno dekle, ki ji je nasilnež odrezal še jezik, je grozoviteža razkrinkalo tako, da je svojo tragedijo zapisala s škrlatno nitko na belem platnu.
18. st. je prineslo razcvet branja, saj se je roman polastil bralca, ga osvojil, usmerjal njegove misli in vedenje; bralec se identificira z junaki zgodbe in začne razmišljati o svojem lastnem bivanju. Jasno, da so vladajoče ideje takoj udarile nazaj in prekomerno branje označile za kolektivno epidemijo. Telesna pasivnost in razdražena domišljija naj bi povzročala zamašitev želodca in črevesja, živčne motnje in nagnjenost do utvar.
Knjiga, ki ne proučuje pisanja kot zgodovine idej, ampak kot zgodovino materialnih danosti. Njeni junaki so tablice, samostanski pisarji, ponarejevalci, uredniki, korektorji, razpečevalci literature, cenzorji, lektorji, bralne navade, časnikarji in celo barve voska.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.