Lakota

za +

Spirala smrti.

Zaporniki, člani IRE, ki zahtevajo status političnih zapornikov (civilna oblačila, nobenega prisilnega dela, druženje z ostalimi zaporniki ipd.), se nočejo niti briti niti striči niti umivati, kaj šele da bi se oblekli, zato stražarji iščejo »metode«, s katerimi bi jih zlomili. Ker pa je brutalnost vse bolj fašistoidna, Bobby Sands (Michael Fassbender) sklene, da bo začel gladovno stavkati. Če bo treba, do smrti. Ko bo umrl, naj bi začel mučeniško stavkati nekdo drug - spet do smrti. In tako dalje. Ta »spirala smrti« naj bi trajala vse dotlej, dokler britanska vlada svojega početja ne bi uskladila s konvencijami o človekovih pravicah. Ko se leta 1981 preselimo v razvpiti blok »H« zapora Maze, v katerem so zaprti člani IRE, zaslišimo glas britanske premjejke Margaret Thatcher, ki poudari, da so teroristi kriminalci, ne pa politični zaporniki, da se z njimi ne bodo pogajali in da jim ne bodo priznali statusa političnih zapornikov. Še dobro: če ne bi slišali Thatcherjeve, bi imeli občutek, da smo v Abu Grajbu ali pa v Guantanamu - okej, ali pa kaki v njuni alegoriji, kajti retoriko popolne dehumanizacije »teroristov« je kasneje prevzel tudi Bush, tako da zgodbi politični in moralni kontekst daje bolj Abu Grajb kot Maze. Lakota, briljantno minimalistični, morasto eliptični in osupljivo nevtralni performance, ki tišino dobesedno utekočini in ki ga je posnel britanski konceptualni umetnik Steve McQueen, bi lahko nastal tudi brez Abu Grajba, toda brez Abu Grajba bi bil bolj abstrakten in bolj distanciran, predvsem pa manj urgenten.