»Tu sem zato, da vas rekrutiram!«
Kako je Harvey Milk postal Martin Luther King gejevskega gibanja, upanje nove Amerike, pop mučenik, nesojeni ameriški predsednik in oskarjevski material
Sean Penn kot Harvey Milk v filmu Milk
22. septembra 1975 je ameriški predsednik Gerald Ford, ki je leto prej zamenjal Richarda Nixona, obiskal San Francisco. Pred hotelom St. Francis se je zbralo nekaj tisoč ljudi, ki so ga hoteli videti - med njimi je bila tudi Sara Jane Moore, petkrat ločena računovodkinja, mati štirih otrok, obsedena z revolucijo in ugrabljeno dedinjo Patty Hearst. Dan prej jo je policija prijela zaradi nezakonitega posedovanja orožja, a so jo izpustili. Po malem je bila menda tudi ovaduhinja FBI. Ko je Gerald Ford končno prikorakal mimo, je na lepem potegnila pištolo in namerila, toda Oliver Sipple, vietnamski veteran, ki je stal zraven nje in ki je še pravi čas spregledal njeno oswaldsko nakano, jo je nagonsko zgrabil za roko - strel je sprožila, vendar Forda ni zadela. Sipple njene roke ni več spustil, tako da se je končalo pri enem strelu. Ford je preživel, Sipple pa je postal nacionalni junak: »Mož, ki je rešil življenje predsedniku Fordu!« Sipple je bil mož trenutka. Mož z naslovnic. Mož, ki se je vrgel med atentatorko in predsednika. Mož, ki je za predsednika tvegal svoje življenje. Skoraj mučenik. Problem je bil le v tem, da je bil gej.
Najprej sicer niso vedeli, da je Oliver Sipple gej - to so vedeli le insajderji, le gejevski krogi navznoter. Njegov delodajalec tega ni vedel. In mama tudi ne. Ne, Sipple ni bil deklariran gej. Toda takoj zatem, ko so ga mediji razglasili za nacionalnega junaka in največjega patriota, kar jih je (to, da je bil vietnamski veteran, je dalo njegovemu junaštvu dodatni spin), in ko mu je Gerald Ford poslal zahvalno pismo, so se pojavile govorice, da je gej. Toda do »razkritja«, da je Sipple gej, mediji niso prišli sami, ampak so jih do »razkritja« - do Sipplovega neprostovoljnega coming outa - pripeljali gejevski aktivisti iz San Francisca, predvsem Harvey Milk, aktivist vseh aktivistov, znan po vzdevku »Župan Castrove ulice«, ki se mu je zazdelo, da bi bila lahko ta junaška preprečitev atentata na ameriškega predsednika dober PR za gejevsko gibanje in lepa priložnost za »humanizacijo« gejev, ki so jih tedaj vsi prikazovali le kot spolne nadlegovalce otrok in straniščne zalezovalce. »To je predobra priložnost - enkrat lahko pokažemo, da geji počnejo junaške reči.«
In natanko to so s tem pokazali: da so geji junaki, patrioti, pravi Američani. Hej, Sipple je bil vietnamski veteran, ki je za domovino prelil kri, toda to, da je ameriškemu predsedniku življenje rešil gej, se je zdaj slišalo povsem drugače kot to, da je ameriškemu predsedniku življenje rešil vietnamski veteran. Ne, to ni bilo isto. Kje neki! Rezultat? Predsednik Ford je Sipplu poslal le zahvalno pismo, ni ga pa povabil v Belo hišo. Niti tedaj - niti kasneje. Še več, San Francisco Chronicle je tedaj celo poročal, da je začela Bela hiša s »heroizacijo« Sippla taktizirati, ko se je izkazalo, da je gej. Kar je bilo predvidljivo. To je bil namreč še čas, ko so imeli geje za mentalne bolnike, motence in psihopate, ko so bili prepričani, da je istospolnost bolezen in nesprejemljivo huda motnja, »zločin proti naravi«, ko so gejem priporočali - ali pa celo predpisovali - zdravljenje, ko so ljudi metali iz služb, če se je izkazalo, da so geji. »Tiha večina«, ki jo je formatiral Nixon, je uživala v diskriminiranju in demoniziranju gejev. Najbolj steklim homofobom se je celo zdelo, da bi bilo bolje, če bi ženski atentat na predsednika uspel, kot pa da je predsedniku življenje rešil gej.
Ne da je bilo kaj drugače, ko je Belo hišo prevzel Jimmy Carter. Geji so še vedno izgubljali službe, še vedno so jih zapirali, če so jih zasačili pri istospolnem seksu, podpredsednik Walter Mondale pa je leta 1977 naglo zapustil prizorišče, ko ga je nekdo iz publike vprašal, kdaj bo Carterjeva administracija izrazila podporo gejem in njihovemu boju proti diskriminaciji. Nič posebnega: sam Carter je gejem svetoval »spreobrnitev« - s pomočjo Jezusa Kristusa! No, največji borec proti diskriminaciji gejev - simbol tega boja, njegov poster boy, njegov Martin Luther King - je bil tedaj prav Harvey Milk, ki je delal vse, da bi javno mnenje obrnil v drugo smer in da bi gejevsko skupnost odrešil demonizacij, da bi torej zrušil segregacijo in gejevski skupnosti omogočil integracijo, podobno integraciji črncev in belcev, o kateri je »sanjal« Martin Luther King. Milk je agitiral, osveščal in mobiliziral. Dovolj mu je bilo nevidnosti gejevske skupnosti, stigmatizacij, skrivanja, ždenja v omari, segregacije, apartheida, zatemnjenih barov in karantene. Stopiti je hotel iz sence in odpreti vrata. Gejevski skupnosti je skušal dati upanje - tako kot Martin Luther King črnski. Ker pa je dobro vedel, da upanje ne bo padlo z neba, kaj šele iz nebes, in da bo potrebna zgodovinska politizacija gejevske skupnosti, se je skušal na vsak način prebiti v Mestni svet San Francisca, ki je tedaj veljalo za najbolj liberalno ameriško mesto (strah in trepet desnice in »tihe večine«), toda njegove predvolilne kampanje, pri katerih je aktivno sodeloval tudi Oliver Sipple, so bile najprej trikrat neuspešne. Ali bolje rečeno, neuspešne so bile do leta 1977, ko mu je končno uspelo - izvoljen je bil v Mestni svet. Prvi deklarirani gej, ki je bil v Ameriki izvoljen na kako javno funkcijo. Pred tem je bila na javno funkcijo, in sicer v skupščino Massachusettsa, izvoljena le deklarirana lezbijka, Elaine Noble, medtem ko je minnesotski senator Allan Spear to, da je gej, razkril šele, ko je bil že izvoljen. Milkova izvolitev ni bila le mamutska prelomnica v zgodovini gejevskega gibanja, ampak tudi v zgodovini ameriške politike.
Ko je bil izvoljen, je slavnostno dahnil: »Ime mi je Harvey Milk in tu sem zato, da vas rekrutiram!« Do Mestne hiše se je sprehodil s svojim tedanjim ljubimcem, Jackom Liro, ki je kmalu zatem, ko sta se razšla, naredil samomor. In tako je Milk na začetku leta 1978 postal član mestnega odbora nadzornikov, med katerimi je bil tudi Dan White, nekdanji policaj in gasilec, tipični »mali človek«, junak konservativne Amerike, zagovornik zagrenjenih, nestrpnih, nedojebanih vrednot »tihe večine«, ki Milka - in tega, kar je predstavljal - ni mogel preboleti. Razlog več, da je kmalu jezno, protestno odstopil. Župan George Moscone je njegov odstop voljno sprejel, toda White - hja, nomen est omen - si je čez čas premislil in zahteval, da ga Moscone reinštalira, česar pa ta ni hotel. Danu Whitu je počil film. Tega »poniževanja« - in tega javnega zasmehovanja »tihe večine« - mu je bilo dovolj, zato je 27. novembra 1978, na dan, ko naj bi liberalni župan imenoval njegovega naslednika, vkorakal v Mestno hišo in ustrelil oba »zarotnika«, najprej župana Moscona in potem še Harveyja Milka. Jasno, Amerika je bila »šokirana«. White House nič manj. White se je predal in vse priznal, njegovi odvetniki pa so potem na sojenju famozno »dokazovali«, da je bil žrtev hude depresije, ki jo je povzročila slaba hrana (ja, junk food!). Porota, v kateri ni bilo nobenega geja in nobenega predstavnika etničnih manjšin (sami katoliški belci), je očitno ta argument - ta »Twinkie« argument - kupila, kajti White je za dvojni umor dobil le dobrih sedem let zapora. Če bi umoril le župana, bi dobil dosmrtno ječo, morda celo smrtno kazen. Ker je pa v paketu z županom umoril tudi geja, je dobil popust. Dobri, fejst ljudje, kakršen je bil Dan White, ne ubijajo brez razloga.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.