»Tu sem zato, da vas rekrutiram!«

22. septembra 1975 je ameriški predsednik Gerald Ford, ki je leto prej zamenjal Richarda Nixona, obiskal San Francisco. Pred hotelom St. Francis se je zbralo nekaj tisoč ljudi, ki so ga hoteli videti - med njimi je bila tudi Sara Jane Moore, petkrat ločena računovodkinja, mati štirih otrok, obsedena z revolucijo in ugrabljeno dedinjo Patty Hearst. Dan prej jo je policija prijela zaradi nezakonitega posedovanja orožja, a so jo izpustili. Po malem je bila menda tudi ovaduhinja FBI. Ko je Gerald Ford končno prikorakal mimo, je na lepem potegnila pištolo in namerila, toda Oliver Sipple, vietnamski veteran, ki je stal zraven nje in ki je še pravi čas spregledal njeno oswaldsko nakano, jo je nagonsko zgrabil za roko - strel je sprožila, vendar Forda ni zadela. Sipple njene roke ni več spustil, tako da se je končalo pri enem strelu. Ford je preživel, Sipple pa je postal nacionalni junak: »Mož, ki je rešil življenje predsedniku Fordu!« Sipple je bil mož trenutka. Mož z naslovnic. Mož, ki se je vrgel med atentatorko in predsednika. Mož, ki je za predsednika tvegal svoje življenje. Skoraj mučenik. Problem je bil le v tem, da je bil gej.
Najprej sicer niso vedeli, da je Oliver Sipple gej - to so vedeli le insajderji, le gejevski krogi navznoter. Njegov delodajalec tega ni vedel. In mama tudi ne. Ne, Sipple ni bil deklariran gej. Toda takoj zatem, ko so ga mediji razglasili za nacionalnega junaka in največjega patriota, kar jih je (to, da je bil vietnamski veteran, je dalo njegovemu junaštvu dodatni spin), in ko mu je Gerald Ford poslal zahvalno pismo, so se pojavile govorice, da je gej. Toda do »razkritja«, da je Sipple gej, mediji niso prišli sami, ampak so jih do »razkritja« - do Sipplovega neprostovoljnega coming outa - pripeljali gejevski aktivisti iz San Francisca, predvsem Harvey Milk, aktivist vseh aktivistov, znan po vzdevku »Župan Castrove ulice«, ki se mu je zazdelo, da bi bila lahko ta junaška preprečitev atentata na ameriškega predsednika dober PR za gejevsko gibanje in lepa priložnost za »humanizacijo« gejev, ki so jih tedaj vsi prikazovali le kot spolne nadlegovalce otrok in straniščne zalezovalce. »To je predobra priložnost - enkrat lahko pokažemo, da geji počnejo junaške reči.«
In natanko to so s tem pokazali: da so geji junaki, patrioti, pravi Američani. Hej, Sipple je bil vietnamski veteran, ki je za domovino prelil kri, toda to, da je ameriškemu predsedniku življenje rešil gej, se je zdaj slišalo povsem drugače kot to, da je ameriškemu predsedniku življenje rešil vietnamski veteran. Ne, to ni bilo isto. Kje neki! Rezultat? Predsednik Ford je Sipplu poslal le zahvalno pismo, ni ga pa povabil v Belo hišo. Niti tedaj - niti kasneje. Še več, San Francisco Chronicle je tedaj celo poročal, da je začela Bela hiša s »heroizacijo« Sippla taktizirati, ko se je izkazalo, da je gej. Kar je bilo predvidljivo. To je bil namreč še čas, ko so imeli geje za mentalne bolnike, motence in psihopate, ko so bili prepričani, da je istospolnost bolezen in nesprejemljivo huda motnja, »zločin proti naravi«, ko so gejem priporočali - ali pa celo predpisovali - zdravljenje, ko so ljudi metali iz služb, če se je izkazalo, da so geji. »Tiha večina«, ki jo je formatiral Nixon, je uživala v diskriminiranju in demoniziranju gejev. Najbolj steklim homofobom se je celo zdelo, da bi bilo bolje, če bi ženski atentat na predsednika uspel, kot pa da je predsedniku življenje rešil gej.
Ne da je bilo kaj drugače, ko je Belo hišo prevzel Jimmy Carter. Geji so še vedno izgubljali službe, še vedno so jih zapirali, če so jih zasačili pri istospolnem seksu, podpredsednik Walter Mondale pa je leta 1977 naglo zapustil prizorišče, ko ga je nekdo iz publike vprašal, kdaj bo Carterjeva administracija izrazila podporo gejem in njihovemu boju proti diskriminaciji. Nič posebnega: sam Carter je gejem svetoval »spreobrnitev« - s pomočjo Jezusa Kristusa! No, največji borec proti diskriminaciji gejev - simbol tega boja, njegov poster boy, njegov Martin Luther King - je bil tedaj prav Harvey Milk, ki je delal vse, da bi javno mnenje obrnil v drugo smer in da bi gejevsko skupnost odrešil demonizacij, da bi torej zrušil segregacijo in gejevski skupnosti omogočil integracijo, podobno integraciji črncev in belcev, o kateri je »sanjal« Martin Luther King. Milk je agitiral, osveščal in mobiliziral. Dovolj mu je bilo nevidnosti gejevske skupnosti, stigmatizacij, skrivanja, ždenja v omari, segregacije, apartheida, zatemnjenih barov in karantene. Stopiti je hotel iz sence in odpreti vrata. Gejevski skupnosti je skušal dati upanje - tako kot Martin Luther King črnski. Ker pa je dobro vedel, da upanje ne bo padlo z neba, kaj šele iz nebes, in da bo potrebna zgodovinska politizacija gejevske skupnosti, se je skušal na vsak način prebiti v Mestni svet San Francisca, ki je tedaj veljalo za najbolj liberalno ameriško mesto (strah in trepet desnice in »tihe večine«), toda njegove predvolilne kampanje, pri katerih je aktivno sodeloval tudi Oliver Sipple, so bile najprej trikrat neuspešne. Ali bolje rečeno, neuspešne so bile do leta 1977, ko mu je končno uspelo - izvoljen je bil v Mestni svet. Prvi deklarirani gej, ki je bil v Ameriki izvoljen na kako javno funkcijo. Pred tem je bila na javno funkcijo, in sicer v skupščino Massachusettsa, izvoljena le deklarirana lezbijka, Elaine Noble, medtem ko je minnesotski senator Allan Spear to, da je gej, razkril šele, ko je bil že izvoljen. Milkova izvolitev ni bila le mamutska prelomnica v zgodovini gejevskega gibanja, ampak tudi v zgodovini ameriške politike.
Ko je bil izvoljen, je slavnostno dahnil: »Ime mi je Harvey Milk in tu sem zato, da vas rekrutiram!« Do Mestne hiše se je sprehodil s svojim tedanjim ljubimcem, Jackom Liro, ki je kmalu zatem, ko sta se razšla, naredil samomor. In tako je Milk na začetku leta 1978 postal član mestnega odbora nadzornikov, med katerimi je bil tudi Dan White, nekdanji policaj in gasilec, tipični »mali človek«, junak konservativne Amerike, zagovornik zagrenjenih, nestrpnih, nedojebanih vrednot »tihe večine«, ki Milka - in tega, kar je predstavljal - ni mogel preboleti. Razlog več, da je kmalu jezno, protestno odstopil. Župan George Moscone je njegov odstop voljno sprejel, toda White - hja, nomen est omen - si je čez čas premislil in zahteval, da ga Moscone reinštalira, česar pa ta ni hotel. Danu Whitu je počil film. Tega »poniževanja« - in tega javnega zasmehovanja »tihe večine« - mu je bilo dovolj, zato je 27. novembra 1978, na dan, ko naj bi liberalni župan imenoval njegovega naslednika, vkorakal v Mestno hišo in ustrelil oba »zarotnika«, najprej župana Moscona in potem še Harveyja Milka. Jasno, Amerika je bila »šokirana«. White House nič manj. White se je predal in vse priznal, njegovi odvetniki pa so potem na sojenju famozno »dokazovali«, da je bil žrtev hude depresije, ki jo je povzročila slaba hrana (ja, junk food!). Porota, v kateri ni bilo nobenega geja in nobenega predstavnika etničnih manjšin (sami katoliški belci), je očitno ta argument - ta »Twinkie« argument - kupila, kajti White je za dvojni umor dobil le dobrih sedem let zapora. Če bi umoril le župana, bi dobil dosmrtno ječo, morda celo smrtno kazen. Ker je pa v paketu z županom umoril tudi geja, je dobil popust. Dobri, fejst ljudje, kakršen je bil Dan White, ne ubijajo brez razloga.

Župan Castrove ulice

Harvey Milk, fant litovsko-judovskega rodu, se je rodil leta 1930 v Woodmeru (New York). Diplomiral je na Albanyju, nekaj časa učiteljeval (matematika), na začetku petdesetih pa se je boril v korejski vojni (potapljač). Kasneje se je preselil v New York: najprej na Wall Street in potem na Broadway oz. off-Broadway, kjer je sodeloval pri postavitvi nekaterih tedanjih kultnih mjuziklov (Lasje, Jezus Kristus superzvezda), nekaj časa razmišljal o samomoru, nekaj časa pa o tem, da bi se za »krinko« poročil z lezbijko, toda Greenwich Village ga je vse bolj dolgočasil. En passant je shodil s Craigom Rodwellom, enim izmed voditeljev slovitega protesta pred newyorškim barom Stonewall (1969), ki je sprožil gejevsko gibanje, in z Joejem Campbellom, Warholovim protežirancem, ki je bil nekaj časa tudi ljubimec Oliverja Sippla in ki se je prebil v verze Reedovega štikla Walk on the Wild Side, toda leta 1969 je spoznal novega ljubimca - San Francisco, metropolo kontrakulture, liberalizma, kreativnosti, spolne osvobojenosti in radikalne senzibilnosti. Bil je čas, da se preobleče, da neha biti fusnota in da se preseli v San Francisco, kamor se je na začetku sedemdesetih preselilo na tisoče in tisoče gejev. San Francisco je bil tedaj najbolj gejevsko ameriško mesto.
Milk, ki so ga na Wall Streetu itak odpustili (imel je predolge lase), je sidro vrgel na Castrovi ulici, najbolj gejevski ulici na svetu, kjer je leta 1972 odprl trgovino s fotografskim materialom. Hitro se je vživel: bil je aktivist z epskim zamahom, po malem megalomanski, toda pragmatičen, populist, ki se je zanašal na svojo elokvenco, svojo hiperaktivnost, svoj temperament, svoj socialni čut in svoj smisel za humor, teatraličen, divje progresiven in liberalno karizmatičen, odličen govornik in sijajen komunikator, rojen za dialog in politiko. Hja, bil je drugačen. In svojo neodvisnost je prelevil v obraz nove Amerike, v novo platformo »ameriškega sna«. Fraze je streljal kot slogane. Bil je tako nalezljivo magneten, da medijem ni preostalo drugega, kot da so ga vzljubili. Znal je pritegovati pozornost in publiciteto. Ni se vozil z lifti - hej, na stopnicah srečaš več ljudi! Pa tudi: na stopnicah izgledaš bolj grandiozen kot v liftu. Rokoval se je z vsakim, ki je prišel mimo, rekrutiral prostovoljce, ki jih je spreminjal v »žive billboarde«, s svojo povsem gverilsko, intuitivno promocijo delal čudeže, mnoge geje, ki so svojo spolno identiteto skrivali, pa je prepričal, da so uprizorili coming out, da so torej začeli svojo homoseksualnost javno deklarirati. Njegova filozofija je bila enostavna: bolj ko smo vidni, bolj smo realni - bolj ko smo realni, močnejši smo, lažje se vključujemo v politični proces, lažje razbijamo molk in homofobijo ter mite, stereotipe in druge laži o gejih. Demokracija, ki gejem ne priznava temeljnih človekovih pravic, ni demokracija. Z gejevske skupnosti, ki je prej ni bil sposoben nihče organizirati, je snel kopreno »tihe manjšine« in jo odpeljal iz geta. Naredil je vse, da bi spremenil tako percepcijo gejev kot samopercepcijo gejev. To je bil njegov rimejk Deklaracije o neodvisnosti.
Milk je bil manični »organizator skupnosti« - kot kasneje Barack Obama. San Francisco je videl kot »mesto sosesk«, ki se morajo prenoviti in organizirati same, ker da je to edini način, da preživijo napade korporativnih in drugih »višjih« - recimo nepremičninskih - interesov. Politiko, ki je skušala mesto in soseske spreminjati »od zunaj«, je zavračal. Oblast v soseski mora prevzeti sama soseska, če hoče skreniti na novo pot in če se hoče z drugimi soseskami zliti v mesto. »Ameriški sen se začne v soseskah.« In njegova soseska je bil Castro, ki ga ni spremenil le v svoj oder, ampak tudi v politično silo, ko je geje, večinsko populacijo Castra, zmobiliziral v aktivistično-volilni blok in v ekonomsko silo, ko je ustanovil trgovsko združenje malih gejevskih podjetnikov Castra (Castro Valley Association) in vsakoletni mega sejem (Castro Street Fair). Castro je pod Milkom socialno oživel in poslovno zacvetel. Še več: ekonomijo Castra je, kot da bi parafraziral Marxa, spremenil v politično silo. Recimo: trgovsko združenje malih podjetnikov je tako uspešno bojkotiralo pivo Coors, ki ga proizvaja magnat Pete Coors, znan po svojih nestrpnih, ultra desnih nazorih in sponzoriranju nestrpne, ultra desne politike, da ga v ameriških gejevskih barih še vedno ne strežejo. Milk se je pri tem bojkotu združil z mogočnima sindikatoma avtoprevoznikov in pristaniških delavcev, toda ne brez razloga - Coors je sindikate preziral tako kot komunizem. Prvič v zgodovini Amerike - oh, pa tudi verjetno v zgodovini sveta - se je gejevska skupnost politično povezala s sindikati.
Milk, podpornik malih podjetij, cenejših vrtcev, brezplačnega javnega prevoza, civilnega nadzora policije in človekovih pravic, ki se ga je oprijel vzdevek »Župan Castrove ulice«, je tako vztrajno in sistematično širil volilno bazo, zaveznikov pa ni našel le v sindikatih, ampak tudi med liberalnimi demokrati in Azijci, celo med člani Ljudskega templja, verske sekte, ki jo je vodil karizmatični - in kot se je izkazalo v Gvajani, apokaliptično sociopatski - Jim Jones. Prvič je kandidiral leta 1973 in dobil le 17.000 glasov. Premalo. Ni čudno: javno so ga podprli le nekateri lastniki gejevskih barov. Da je leta 1975 dobil že 52.000 glasov, ni bilo presenetljivo: podprli so ga sindikati, volilci in mediji so ga jemali vse bolj resno, heh, pa tudi ostrigel in obril se je. Taktično. Preboj v kalifornijsko skupščino mu prav tako ni uspel, toda leta 1977 se je - po zverinskem uboju geja, ki so ga »varuhi« Amerike v San Franciscu dobesedno linčali, in veliki paradi gejevskega ponosa, na katero se je zgrnilo okrog 250.000 ljudi - kot zmagovalec 5. volilnega okrožja (Castro) prebil v Mestni svet, kjer je začel hitro vleči atraktivne poteze. Recimo: dosegel je sprejem zakona, ki je sprehajalcem psov nalagal pobiranje pasjih iztrebkov, kar ga je prelevilo v ljudskega in medijskega heroja. In dalje: najprej je dosegel sprejem zakona, ki je ukinil zaposlovalno diskriminacijo istospolnih (ironično, Randy Shilts je Milkovo biografijo The Mayor of Castro Street, ki je še vedno neizogibna, napisal zato, ker zaradi svoje deklarirane homoseksualnosti ni dobil nobene novinarske službe!), potem pa se je aktivno vključil v boj proti referendumskemu predlogu (Proposition 6), potencialno novemu amandmaju kalifornijske ustave, ki bi šolam prepovedoval zaposlovanje istospolnih.
Milk je senatorju Johnu Briggsu, ki je najbolj lobiral za Proposition 6 (in računal, da bo za »nagrado« postal guverner Kalifornije), razložil, da so pedofili statistično predvsem heteroseksualci, ne pa homoseksualci, in da bi bila Amerika polna nun, če bi šolarke imitirale svoje učiteljice. Ne, Briggs s svojo propozicijo 6, ki sta ji nasprotovala celo guverner Ronald Reagan in predsednik Carter, ni uspel. Še bolj užaljen pa je bil Dan White po sprejemu zakona, ki je ukinil zaposlovalno diskriminacijo istospolnih - White je bil edini nadzornik, ki je glasoval proti. Poleti se je na Paradi gejevskega ponosa zbralo skoraj 375.000 ljudi, ki jih je Milk - King po Kingu, Obama pred Obamo - hipnotiziral s svojim megavatnim govorom o upanju: »Pravic ne bomo dobili tako, da se bomo tiho skrivali ... Prihajamo, da bi potolkli laži, mite, izkrivljanja ... Prihajamo, da bi povedali resnico o gejih ... Dovolj imam zarote molka ... Pridite ven.« Za Dana Whita je bilo vse to preprosto preveč.

Milk for president!

27. novembra 1978, ko sta padla župan Moscone in nadzornik Milk, se je na Castrovi zbralo nekaj deset tisoč ljudi, nekaj deset tisoč moških, žensk in otrok, nekaj deset tisoč sveč, ki jih je elegično ujel tudi dokumentarec The Times of Harvey Milk (1984). Amerika je bila spet tam, kjer je bila po atentatu na Johna F. Kennedyja in po atentatu na Martina Lutherja Kinga. In kot lepo pokaže film Milk, ki ga je posnel Gus Van Sant in v katerem »Župana Castrove ulice« igra Sean Penn, je atentat presenetil vse - razen samega Milka, ki je atentat spričo napete atmosfere in stalnih groženj pričakoval. Vedel je, da norosti in frustracij, ki so žrle telo »tihe večine«, ne bo mogel preprečiti. Zato je v magnetofon že kar vnaprej narekoval svoj bio in svoj testament: »Če mi bo možgane že ravno prebila krogla, potem naj uniči vrata vseh omar.« Kot enega izmed svojih možnih naslednikov je imenoval Harryja Britta, prav tako deklariranega geja. In Dianne Feinstein, v. d. župana, je potem za njegovega naslednika imenovala prav Britta. Toda 21. maja 1979, ko so Whita obsodili le na dobrih 7 let (in s tem njegovo dejanje tako rekoč legitimirali), so pred Mestno hišo, pa tudi drugod, izbruhnili strašni, napol apokaliptični nemiri - v tej »Beli noči« so policijski avtomobili tako dobro goreli, da je bila noč res bela. Jasno, policija je vrnila udarec - brutalno. S pestmi in ognjem.
Dan White je sedel le pet let, toda ko je prišel ven, ni trajal - leta 1985 je naredil samomor. Tudi Oliver Sipple ni trajal - leta 1989 so ga našli mrtvega. Medije, ki so ga »izdali«, je tožil do smrti, kajti javnega razkritja svoje spolne identitete ni nikoli prebolel, nož v njegovo agonijo pa so v osemdesetih zabili reaganizem, zvišana homofobija, aids in paranoja. Na pogreb geja, ki je rešil življenje ameriškemu predsedniku, je prišlo le 30 ljudi. Za Harveyja Milka, ki je umrl brez prebite pare, so rekli, da bi z leti gotovo postal župan San Francisca, toda z leti je postal le knjiga, dokumentarec, mjuzikl, opera in končno film, s katerim pa je liberalni Hollywood mečkal 30 let.
Milk je v kina prišel kmalu po volitvah, ko so Američani v Belo hišo izvolili prvega črnca, Baracka Obamo. Toda ironično, volilci Kalifornije so ta dan izvolili tudi Proposition 8, novi ustavni amandma, ki prepoveduje istospolne poroke. Še bolj ironično, k zmagi te sramotne propozicije, za katero je divje in bogato lobirala krščanska desnica, še posebej mormonska cerkev (toliko o ločenosti cerkve in države), so odločilno prispevali prav črnski volivci - vsak drugi črnski volivec jo je namreč podprl. Ker pa se je ta dan odločalo o usodi Baracka Obame, se je volitev udeležilo precej več črncev, kot bi se jih sicer, kar pomeni: če se volitev ne bi udeležilo toliko črncev, propozicija 8 verjetno ne bi bila izvoljena. Je pa tudi res, da ta propozicija verjetno ne bi bila izvoljena, če bi Milk v kina prišel pred volitvami - evforija, ki jo je povzročil v Kaliforniji, bi propozicijo 8 gotovo ubila, kot je špekuliral britanski Guardian. Milkov duh bi jo zmlel v sončni prah. Še bolj verjetno pa je, da bi ta propozicija padla, če bi Harvey Milk preživel.
Saj res - kaj če bi preživel? Ne pozabite: Harry Britt, njegov naslednik v Mestnem svetu, se je leta 1987 na posebnih volitvah, ki so zmagovalca odpeljale v kongres, spopadel z Nancy Pelosi, ki je zdaj Speaker of the House, predsednica kongresnega predstavniškega doma. Britt je volitve zelo tesno izgubil, toda kot špekulira Michael Martin, reporter revije The Advocate - če bi se z relativno eterično Pelosijevo tedaj spopadel precej bolj karizmatični Milk, bi bil zdaj verjetno prav Milk predsednik predstavniškega doma. Kar seveda pomeni: če bi v Belo hišo vkorakal kak Dan White ter ustrelil predsednika Obamo in podpredsednika Joeja Bidna, bi novi ameriški predsednik postal Harvey Milk. Bil bi pač naslednji v verigi. Ne rečem pa, da bi preživel.