Turneja

za

Kdo neki tam poje?

Turneja, ki jo je posnel Goran Marković, eden izmed prvakov jugoslovanskega »novega novega vala« (Specijalno vaspitanje, Nacionalna klasa, Variola vera, Već vidjeno, Tito i ja ipd.), ki po vseh teh letih še vedno brca (Kordon), je film o bosanski vojni, ki se dogaja leta 1993, in sicer v Srbobranu in okolici, v Srbski krajini, kamor s krstićevskim minibusom, ki ga pilotira Slavko Štimac, pripotuje obupana, anemična, napol mrtva beograjska gledališka skupina, ki išče priložnost za kak hitri, stranski zaslužek, kajti v Beogradu umetnost - še najmanj teater - ne zanima nikogar več. Niti samih igralcev ne. Nimajo več komu igrati. Teater se je preselil na fronto, v Srbsko krajino, kjer lahko vsi ti igralci, nekdanje korifeje, recimo Dragan Nikolić, Mira Furlan in Josif Tatić (srbski glas Bugsa Bunnyja), vnovčijo svojo slavo, ki pa je plašna in katatonična, zdrsana kot džins po stotem pranju. Vedo, da se bodo dali pod ceno, toda ko pridejo v Srbsko krajino, kjer naj bi bil mir, kot je obljubil organizator turneje (Tihomir Stanić), ugotovijo, da cene sploh nimajo. Ulice so polne eksplozij, hoteli pa polni beguncev, tako da nimajo kam. To, kar vidijo in doživljajo, je eno samo poniževanje, splet norosti, mazohizma, primitivnosti in dezinformiranosti. Ko prečkajo mejo s Srbsko krajino, neki mrki, zateženi vojak pregleduje njihove dokumente: »Sami Srbi smo, gospod,« ga mirijo igralci. »Jawaharlal. Kdo je Jawaharlal,« vpraša vojak, ki se mu - ob pregledovanju dokumentov - na lepem zazdi, da je odkril »skritega« muslimana. »Kdo izmed vas je Jawaharlal?« Igralci molčijo in se spogledujejo. Nihče izmed njih ni Jawaharlal. Očitno. »Jawaharlal?« Nihče se ne javi. Aja, končno kapne enemu izmed njih: »Mislite Jawaharlal Nehru?« Tako je, dahne vojak. »Ne, ne,« pravi igralec: »To je beograjska ulica, na kateri živim - Jawaharlala Nehruja.« Broj taj i taj. Srbska krajina je teater absurda - tu lahko preživiš le, če si res dober igralec.
In ti igralci so ravno dovolj dobri, da ljudstvu Srbske krajine odigrajo Feydeaujevo Bolho v ušesu, romantično komedijo zmešnjav, v kateri vsi ljubimci - prešuštni, prevarani, ljubosumni, ponižani, maščevalni - mahajo s pištolami. No, takoj zatem tudi sami padejo v komedijo zmešnjav, v kateri pa s pištolami mahajo vsi nekdanji ljubimci - Srbi, Hrvati in muslimani. Beograjski igralci - metafore »poštene«, »dobre« mainstream Srbije - so bili v izhodišču povsem dezinformirani, zato je to lepa priložnost, da se informirajo. Kar pomeni, da dobijo nekaj »večnih« lekcij o tej vojni. Predvsem dve. Lekcija št. 1: ta vojna je oder, na katerem Srbi tekmujejo, kdo je večji Srb, kdo je hujši nacionalist, kdo je bolj nor in bolj ekstremen. Regularno vojsko, ki je že sama dovolj odštekana in skorumpirana, najprej zasenčijo Beli orli, ki so potrebovali vojno, da bi lahko ugotovili, da so »pravi Srbi«. Bele orle potem zasenčijo Panterji, paravojaški sociopati, ki imajo v glavah preveč slabih filmov. Oh, in Panterje zasenči Ljubić (Voja Brajović), žametni, sluzasti, gizdalinski pisatelj, veliki oznanjevalec, ideolog in apologet »etničnega čiščenja«, ki se mu zgodi Hunting Party. In lekcija št. 2: ta vojna je megla. In to dobesedno: ko igralci tavajo v megli, ne vidijo dobro, kam so prišli - med Srbe, Hrvate ali muslimane? Strani, ki se vojskujejo, so neločljive, toda vsi mahajo s pištolami. Igralci, nekdanji globalni jugoslovanski zvezdniki, lahko upajo le, da jih bodo »prepoznali« - hej, saj se nas še spomnite, ne? Iz jugoslovanskih serij in filmov!? Slavni smo bili! Morali bi videti njihove obraze, zariple od sramu, nelagodja in obešenjaške tesnobe.
Toda, kot jim pojasni zdravnik (Svetozar Cvetković), eni in drugi itak streljajo na slepo: »Sploh pa je ta vojna v marsičem iracionalna. Za začetek, tu se vojskujejo isti ljudje, ki govorijo isti jezik, ki imajo isto mentaliteto in ki imajo ista čustva. Med njimi ni razlike. Razmišljal sem, kako težko bi bilo posneti film o tej vojni. Predvsem s kostumografskega vidika, pa tudi sicer. V pravi vojni se obe strani razlikujeta že na prvi pogled. Ne le po izgledu, ampak tudi po obnašanju. Tu pa so vsi isti - Srbi, Hrvati, muslimani. Vsi so isti. Vse to so identični ljudje. En narod.« Če bi Marković ta film posnel leta 1993, bi bil precej bolj urgenten kot danes, ko izgleda le kot zapoznela meditacija o »večnih« resnicah vojne, toda muslimani, ki so imeli Srbe nekoč radi in ki niso navijali za Sarajevo ali pa Željezničarja, ampak za Crveno zvezdo, bodo to revizijo komedije Kdo neki tam poje? razumeli vsaj kot korak v pravo smer. Če nič drugega, jih bodo ponovno združili filmi, ki jih ni več mogoče posneti.