Jankovićevi obrazi
Odslej se bo moralo tudi mesto enako kot država spoprijemati predvsem s krizo
© Tomaž Lavrič
V začetku tedna se je ljubljanski župan sešel z vlado. To ni bil Janković izpred dobrih dveh let, ko je jahal na valu visokih pričakovanj. Izvoljen je bil kot nekakšen menedžerski guru, hkrati pa kot človek, ki naj bi poosebljal nasprotovanje prestolnice Janševi vladavini.
Zdaj tega političnega kontrasta ni več. Nekaj podpore je Jankoviću splahnelo zaradi tega, hkrati pa se je pokazalo, da tudi menedžerji v politiki ne znajo čarati. Njegova priljubljenost polagoma upada, čeprav je še dokaj velika. Toda dokončna sodba o njem še ni mogoča. Riše se protislovna, še nedokončana slika.
Jasno je že, da se veliki problemi prestolnice pod novim županom ne zmanjšujejo. Tu gre za bolj ali manj znane stvari. Mesto se krči in razteza kot nekakšna velikanska goba; vanj vsak dan vdre 100.000 osebnih avtov z ljudmi, ki stanujejo okoli mesta, delajo pa v njem. To utripanje povzroča hude prometne in druge infrastrukturne težave. Poleg tega jata delovnih ptic selivk narašča, saj se Ljubljana polagoma prazni. Trgovina, zabava in rekreacija izginjajo na obrobje mesta, na estetiko in kulturno dediščino se pazi le v najožjem središču. Ljubljanski zrak je, kot pogosto opozarja moj sosed kolumnist, grdo onesnažen s trdnimi delci - to je trajna, nedopustno tolerirana nevarnost za 300.000 ljudi. Mesto potratno ravna z dragocenim prostorom, ostro piše arhitekt Grega Košak, urbanistični politiki daje pečat divji kapitalizem, mesto skupaj s prebivalci izgublja ekonomski in kulturni potencial in relativno moč v razmerju do konkurenčnih mest v regiji.
Zdi se, skratka, da Ljubljana, gledano skozi velika očala, tudi pod Jankovićem ne postaja prodornejše, do prebivalcev prijazno, v dobrem smislu sodobno mesto.
Župan ima za to veliko opravičil. Podobne težave mučijo veliko večino evropskih mest. V enem mandatu jih ni mogoče niti pošteno načeti. Poleg tega jih lahko mesto večinoma reši le v sodelovanju z državo. Glede izgubljanja prebivalcev in zaostrovanja infrastrukturnih težav prestolnica ni izjema, ampak del splošne slovenske deurbanizacije, polaganja novih naselitvenih preprog zlasti ob avtocestah.
Razmere so torej slabe, toda na opisanih področjih se ni v Ljubljani, razen deloma pri komunali, doslej premaknilo tako rekoč nič. Ta negibnost lahko pomeni, da Janković zanje, npr. za ekologijo, preprosto ni dovolj dojemljiv, da mu manjka velikopoteznosti in občutljivosti za tegobe množic. Energije ima veliko, vendar je vso vložil v ožje projekte. Ti in že z golim očesom vidno dogajanje v mestu pa govorijo, da je Ljubljana z Jankovićem dobila nov tip upravljanja. To je največja novost tega mandata. Največji dosežek te novosti pa je izrazita gradbena ekspanzija.
Po krizi levoliberalnih županov (in levice nasploh) se v Sloveniji uveljavlja nov rod županov, ljudi z menedžersko miselnostjo, ki imajo do javnih vprašanj bolj ali manj neoliberalen odnos. Županovanje je zanje predvsem upravljanje zemljišč, infrastrukture, koncesij in trgovanje z naštetim, sodelovanje javnega in zasebnega sektorja.
S takimi župani je neoliberalizem z državne ravni prodrl na lokalno. Župani takega kova so po svoje nadideološki in lahko pripadajo levici ali desnici. Nekateri npr. vidijo podobnost med Jankovićem in Popovićem, pri čemer prvemu priznavajo bistveno več sposobnosti in poštenja.
Tak tip upravljanja mest je na evropskem zahodu znan že dalj časa. Njegovi zagovorniki trdijo, da mest s klasičnimi javnimi financami ni več mogoče vzdrževati in razvijati. Tudi če to drži, je odločilno, kdo in v čigavo korist pri javno-zasebnem partnerstvu vodi igro. Položaj politike, državne in lokalne, je močnejši, a se mu zaradi prepletenosti z zasebnimi interesi pogosto sama odreče. To kritiki očitajo tudi ljubljanskemu županu. Krivično bi bilo trditi, da je slepo orodje kapitala, vendar je del takega razmišljanja in pogona. V nasprotnem bi, rečeno nekoliko karikirano, mesto diktiralo investitorjem, kje in kako naj gradijo, ne pa narobe.
Janković seveda je politik, čeprav trdi, da ni. Pozna pa se mu, da je bil dolgo direktor; da mu je bilo torej treba manj upoštevati človeški dejavnik in da je bil na splošno manj omejen s pravili. Od tod in iz njegovega značaja izvira avtoritativno, za nekatere avtoritarno vodenje, ki ga omogočajo premoč v mestnem svetu, trdna podpora njegove liste in to, da je Janković politično sam svoj gospod. Po pričakovanju in ob nemajhnem odobravanju javnosti deluje kot tank. Po medlosti, izrazitem strankarstvu in pretiranem prisluškovanju javnemu mnenju prejšnjih županov je lahko to tudi odlika. Njegovi privrženci prav tako zavračajo očitek o avtoritarnosti, češ da vse odločitve pelje skozi predpisane postopke, potem pa pri njih - drugače od prejšnjih mestnih oblasti - trdno vztraja.
Na Kresiji caruje živ, izrazit, protisloven politik, ki se izmika enoznačni oceni. Zdi se ljudski človek, ki - to je pomembno - spodbuja liberalno urbano ozračje, hkrati pa županuje s trdo roko. Povzdiguje partizanstvo, ne sramuje se Kučana, nasprotuje ksenofobiji, hkrati pa je prototip opisanega menedžerskega župana. Po mrtvoudnosti prejšnjih županstev je razvil veliko energijo, a žal predvsem (gradbeno) enostransko. Izvoljen je bil, kot rečeno, deloma kot menedžer. Danes, ko se ta pojem pogosto samodejno poveže s tajkunstvom, velikimi socialnimi razlikami, odpuščanjem, bi mu bilo to veliko manj v prid. Nekaj utvar o domnevni vsemogočnosti menedžerstva v politiki je verjetno izgubil. Morda bo nova generacija županov s krizo in z usihanjem neoliberalne zanorjenosti poniknila, kot je privrela na dan.
Je Janković uspešen? Bo uspešen ob koncu mandata?
Velikih problemov mesta se, kot rečeno, doslej bistveno ni dotaknil. Uvedel je nov način upravljanja in miselnost, ki pa morda bolj kot prebivalstvu koristi biznisu. Veliko je gradil in to navsezadnje ni proč vržen denar - stanovanja bodo ostala, mesto zaradi tega ni na škodi. Toda visoke dobičke investitorjev je (bo) nekdo seveda moral plačati.
Takoj na začetku je tvegano in pošteno predložil natančen seznam načrtovanih projektov. Zdaj je že jasno, da mnogih ne bo mogel speljati. Ta seznam je problematičen, saj je nekakšna obvoznica velikih mestnih problemov. Ker je vmes udarila kriza, bo nazadnje težko reči, katere načrte je onemogočil njen srk, katere pa zablode mestnih oblasti. Zastaja tudi tipično predkrizna gradbena vročica, ples velikih investitorjev in špekulantov. Mesto se bo moralo odslej enako kot država spoprijemati predvsem s krizo - relativnega lagodja ali celo postavljaškega zapravljanja (npr. dveh stadionov) je konec tudi zanj. Tako tudi Jankovića velik del preizkušnje še čaka.
Za Ljubljano bi bilo najslabše, če bi življenje po krizi nadaljevala kot zaspan, birokratsko voden Wasserkopf Slovenije ali kot koncentrat neoliberalizma, prijazen le za premožno manjšino, okrašen z negovanim središčem kot alibijem za splošno kulturno-urbanistično razpuščenost. Zdaj niha nekje med tema skrajnostma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.