Verodostojnost
Zakaj naj bi mislili, da so Hrvati do nas krivični, ko govorimo o Evropski uniji, ne smemo pa tega reči ob drugi mednarodni organizaciji, Natu?
Svet je od začetka sedanje svetovne krize potreboval kar nekaj časa, da je začel omenjati Marxa ali celo, sicer površno, prebirati stran ali dve v njegovem Kapitalu. Znamenja, da se bo to zgodilo, so obstajala več let, saj se je obširno omenjala stopetdesetletnica Komunističnega manifesta, katerega prednost je v tem, da je napisan po človeško in ga je enostavno razumeti (partijski člani so v socialistični dobi sicer mimogrede omenjali, da so seveda seznanjeni tudi s Kapitalom, vendar je bila to priljubljena partijska laž, zaradi katere se ni nihče skrivaj kesal). Čitali so, so rekli, pa naj ima kdo toliko moči in znanja, da bi to preveril! To se je bilo z lahkoto zlagati, skoraj tako kot pri vernikih, da so v celoti obdelali Sveto pismo.
Položaj pa je nenavaden, ob njem se moramo ustaviti. Že nekaj časa, več desetletij, se trdovratno in, rekel bi, sarkastično maščevalno razvija nasprotje skoraj enakih nasprotij. Pred nekaj manj kot dvajsetimi leti smo pokopali veliko centralo svetovnega komunizma, Sovjetsko zvezo. Zadnji je na njenem čelu stal človek, ki jo je hotel popolnoma preurediti in tako rešiti, pa se mu je v celoti izmuznila iz rok in od znotraj razpadla, skupaj s svojimi sateliti.
Naj kdo še ima dovolj smelosti, da bo trdil, pogumno ali ne, da so centrale drugega, kapitalističnega sveta resnično vedele, kako trhla je ta druga svetovna supersila in kako se bo sesula od znotraj, ne da bi vsaj s prstom pritisnil kdo od zunaj. Ali bi mogočni nemški kancler Helmut Kohl slovesno povabil na uradni obisk tovariša Ericha Honeckerja, če bi vedel, da bo čez noč moral sprejeti v svoje naročje Demokratično republiko Nemčijo? Ali so ameriškemu predsedniku obveščevalne službe zagotavljale, da bo glavni nasprotnik, s katerim se je tako vztrajno pogajal o jedrskem ravnotežju, čez noč izginil in bo ta druga supersila postala nekaj popolnoma drugega in ji pozneje niti spretni Putin ne bo mogel vrniti nekdanjega sijaja?
Socializem se je seveda v nekaterih primerih skušal rešiti tako, da je prevzemal, reformistično, nekatere metode kapitalizma. Začel je brez sramu govoriti o tržnem gospodarstvu. Najdlje je v tem šel in tako živi kitajski komunizem. Ali se bo to obneslo in kaj bo od socializma tam ostalo, bodo doživeli naši otroci do konca stoletja. Prihodnost je zelo meglena.
Kaj pa sam kapitalizem? Pozabili smo na hudomušno ravnodušnost, s katero je Zahod govoril o svojih morebitnih težavah vse do krize zadnjih mesecev. Saj mu, ali pa sebi, lahko oprostimo. Podatki o uspehu, zgodba o uspehu, saj je vse delovalo tako prepričljivo. Razen nekaj osamljenih ekonomistov ni nihče niti v sanjah predvideval kakršnekoli nezgode, še manj katastrofe. V zgodovini skorajda ni pojava, o katerem bi se govorilo z večjo samozavestjo, kot je kapitalizem govoril o sebi. Že zaradi tega bi človek rekel, da si je zaslužil ta zoprni in težki zasuk.
Socializem se je proti koncu skušal rešiti ob pomoči kapitalizma. Ali naj kapitalizem zdaj napravi isto v nasprotni smeri? Splača se nekoliko pazljiveje prebirati članke o Marxu, ki zdaj izhajajo v kapitalističnih središčih. Razume se samo po sebi, da so sestavljeni spoštljivo, skoraj tako spoštljivo kot tisti o Darwinu. Pravzaprav mu vsi priznajo, da je imel v svojem mnenju o kapitalizmu prav, le da je dajal napačne recepte za zamenjavo. Res? No, Marx ni predvideval ruske različice. Verjel je, da bo revolucija prišla, no, recimo v Britaniji. Socializem tam, kjer je kapitalizem razvit. In seveda v parlamentarni obliki, brez nepotrebnega nasilja.
Imeti bi pravzaprav morali vzvratno situacijo, ko je potrebna navadna logika. Socializem je propadel, ker je nastala inverzija. Kapitalizem bi torej moralo prav tako zamenjati kaj od znotraj, morebiti kaj, česar ne bomo videli kot pot nazaj v tisto, kar je v svojih protislovjih uničilo samo sebe, a vendarle. Tu pa se je svet ustavil. Res mislim, da se je ustavil. Svet pravzaprav ni sposoben narediti niti koraka naprej. Imamo razmere, v katerih se ideologije ne znajdejo. Nekoč smo imeli ne le ideologije, ampak takšne ideologije, da so tisti, ki so jih uvedli, to tudi napisali. Lenin ni le izpeljal oktobrske revolucije, on je o tem tudi teoretično pisal. Nekako.
Tu bi lahko začeli razmišljati o verodostojnosti. Verodostojnosti tistega, kar delamo ali poskušamo narediti. Priznati moram, da o tem pojmu najraje razmišljam po domače, tako kot se dogaja med nami. To pa nima nič opraviti s svetovnim redom, le z nami.
V sporu smo sami s sabo, čeprav zaradi nekoga drugega, Hrvatov. Ustavili smo svojo privolitev v sprejetje Hrvaške v Evropsko unijo, ker nam nagaja z načrti, na katerih so meje označene za nas nepravično, in dela to, še preden se bodo začela resnična pogajanja. Potem pa se je zapletlo zaradi nas samih in naših notranjih, izrazito slovenskih manjvrednostnih kompleksov!
Obstajala je možnost, da ustavimo privolitev tudi, ko gre za hrvaški vstop v Nato, pa je vlada rekla: Tega ne moremo storiti, kajti bili bi neverodostojni.
Neverodostojni? Zakaj bi bili neverodostojni, če smo prepričani o tistem, kar mislimo o ravnanju druge strani? Zakaj naj bi mislili, da so Hrvati do nas krivični, ko govorimo o Evropski uniji, ne smemo pa tega reči ob drugi mednarodni organizaciji, Natu? Zakaj je krivično eno, drugo pa ne? Ali se ob Natu kot nacija počutimo drugače kot ob Evropski uniji? Če je tako, potem je nekaj narobe v Natu.
Tako smo prišli do vprašanja, ki se mu seveda izogibamo: kako se sploh počutimo v odnosih z zunanjim svetom? Kje se začne in kje konča naša samozavest? No, dobro, pustimo to vprašanje, ki ga bodo naši vodilni politiki tako ali drugače reševali po koščkih, tako kakor se bomo neki trenutek počutili, poglavitno pa je, da se vedno počutimo osamljene, nevelike in negotove. Vrnimo se v veliki zunanji svet.
Barack Obama je z veliko muko spravil skozi kongres svoj rešilni osemstomilijardni znesek za rešitev gospodarstva. Demokrati ga še nekako podpirajo, republikanci bore malo. O skupni zunajstrankarski politiki, o kakršni pri nas zaman sanja predsednik vlade, ni govora niti v Ameriki. Pozicija pač vlada, opoziciji pa je že Disraeli svetoval, naj vedno oponira. To je tako od začetkov civilizacije in tako bo najbrže ostalo, dokler imamo kaj demokracije. Navadimo se. O tem, kaj bo s kapitalizmom, pa je še najbolje, da molčimo. Verodostojno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.