Dai Sijie: Neke noči, ko luna ni vzšla

+ + + +

Popotnik nad prepadom

Dai Sijie je po nekajletnem stažu v prevzgojnem provincialnem taborišču, kjer so ga gostili v sedemdesetih letih, dobil francosko štipendijo in seveda ostal v Parizu, beremo, ter postal najbolj znan kitajski pisatelj, ki piše v francoščini. Neke noči, ko luna ni vzšla je premeteno spisan roman; ne da bi jahal na naratoloških pogruntavščinah ali prelivanju različnih ravni pripovedi, torej mimo trde metafikcijske linije drsi skozi čase, postrga iz vsakega nekaj vloženega gradiva in ga po tem, ko ožame v njem uporabne snovi, kot jalovino odlaga. Pri tem je budistično pravoveren, zgodovinsko prepričljiv, če že natančnosti ne moremo preveriti, sam zaplet je dovolj enigmatičen, ima smisel za suspenz, hkrati pa dovolj razgiban z vloženimi zgodbami iz vseh koncev in časov, ki pa se začuda mehko in brez rezov med stili pripenjajo na pripovedni skelet. Samo dogajanje požene iskanje izgubljenega dela svitka, originalne in neznane Budove prispodobe, relikvije, ki v trenutkih krize opozori nase. To zadnji kitajski cesar, Puji, tisti iz Bertoluccijevega filma, v letalu japonskih ugrabiteljev - ali zaščitnikov, kakor se vzame - pregrizne na pol in imamo potem prvi del rokopisa, ki spominja na tisto zenovsko zgodbico o menihu nad prepadom s tigrom nad in pod, z miško, ki gloda ovijalko, za katero se drži, in s sladko, o, kako sladko jagodo nekje na dosegu roke.

Drugi, izgubljeni del potem iščejo francoska študentka kitajščine, njen ljubimec, kazensko prodajalec zelenjave, njegov francoski oče, potopisec in znanstvenik, veliki kitajski filologi, ki navržejo še kakšno opravljivo o Pujiju, zraven se dogaja ljubezenska zgodba s preprekami, s samimi preprekami, dogajanje romana pa sega od začetkov budizma prek izumrlih miniaturnih cesarstev z izgubljenimi pisavami in jeziki, pogosta referenca so potopisi Marca Pola in njegovih dopisovalcev, pokukamo v današnji samostanski hinajanski, 'gozdni' budizem, vse do kulture moderne Kitajske; očarljivo, čudežno. Seveda vse to poteka v mračni senci prevzgojnih delovnih taborišč in podobnih nemeditativnih tehnik spreminjanja posameznika, v ozračju medsebojnega ovajanja, razdvajanja družin, vendar je ta epizoda iz časov kulturne revolucije samo eden od zgodovinskih diapozitivov romana, skoraj spravljiv in razširjen ravno toliko, da se nam zdi, da se Solženicin in Sinjavski, popisovalca gulagov, srečata z arheološkim čutom Indiane Jonesa in njegovo željo po dekriptiranju. Roman je premišljena mešanica pripovednih tehnik, v njem je vse od suter do apokrifov, fragmenti potopisov in zakulisna, tračarska plat zgodovine, arhitektura Prepovedanega mesta in njegove okolice, vse na kupu in eno iz drugega, Azija s svojo bujno in nepredvidljivo micelijsko, podgobno logiko pa narekuje tudi samo strukturo romana.