Kar-brez-skrbi

za

Mary Poppins.

Filmi običajno niso o ljudeh, ki počnejo kaj pametnega - običajno rešujejo svet. Kot da je zaradi tega svet kaj boljši. No, Kar-brez-skrbi pa je za spremembo film o ženski, ki počne nekaj zelo pametnega - film o Poppy (Sally Hawkins), samski učiteljici, ki verjame, da je učenje drugih še vedno smiselno, in ki vere v to, kar počne, ne izgubi, pa četudi je obdana s ciniki, ki se v zrcalo pogledajo prevečkrat na dan, da bi lahko koga sploh še kaj naučili. To, da učenca osrečiš, se ji zdi del učnega procesa. Drugim se to zdi flirtanje s kaosom. Ko ji ukradejo kolo, od katerega se ni uspela niti dostojno posloviti, sklene, da bo naredila šoferski izpit, toda šofiranje - pod taktirko mizantropskega inštruktorja, »antiučitelja«, ki misli, da je njegova nestrpnost afrodiziak - ji ne gre. Nič hudega, če se bo že ravno zaletela, bo umrla smeje. Sreča je pred varnostjo. To, da izgleda ekscentrično, ne preseneča. Poppy, naturalistična verzija Mary Poppins, je učiteljica, ki noče biti del problema, ampak del rešitve, zato verjame, da je treba učiti najslabše in najboljše. Njeno poučevanje je tako transparentno, kot bi moral biti transparenten idealni učni proces - brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. V učilnico prinese le sebe, svoj nasmeh in svojo srečo, da lahko uči. Brez nje bi bil svet slabši. Kar-brez-skrbi ni film o ženski, ki išče srečo, ampak film o ženski, ki je srečo našla.
(Kinodvor)