Kraval kratkovidnega
Pahor si za hrvaško pustolovščino ne bi mogel izbrati slabšega časa
© Tomaž Lavrič
Mednarodno okolje se zaradi krize naglo spreminja na slabše. Slovenija temu dogajanju slabo sledi. Sicer se zdaj zlepa ne bi spustila v avanturo s Hrvaško.
Nasploh imamo v odnosu do sveta težave že v mirnejših časih. Politika ne razmišlja strateško, notranjepolitične težave prenašamo v zunanjo politiko in narobe, tujini ne govorimo z enim glasom, zunanje dogajanje pogosto veličastno ignoriramo. Pri vsem tem se nas te stvari usodno tičejo.
Sedanja kriza resno ogroža megatrend zadnjih desetletij - globalizacijo. Gospodarstva po vsem planetu se krčijo, svet, navajen nenehne rasti in vedno tesnejšega prepletanja, pa s tem sesedanjem ne zna živeti. Protikrizni ukrepi ne prijemajo. Vlade tavajo v megli; po nekem opisu se politična vodstva brez kompasa gibljejo na neznanem terenu, nekoč od samozavesti pokajoča finančna in gospodarska elita panično išče pomoč pri prej zaničevani državi, ekonomska znanost pa je zaradi (ideološke) kratkovidnosti izgubila vso avtoriteto.
Čeprav je jasno, da gre v bistvu za krizo kapitalizma in njegove dogme nenehne rasti, politika prepleta težav noče sprejeti kot krize sistema. Posledice takega priznanja bi bile preveč daljnosežne. Spremembe pa se vendarle dogajajo; neoliberalizem se v ritmu krize pomika proti ureditvi z močnimi elementi državnega kapitalizma. Pri tem države kljub globalnosti krize rešujejo vsaka svojo kožo. Protekcionizem se krepi, vsak korak k njemu pa krizo poglablja. Pred zlomom so morda celotne panoge, bankroti grozijo celotnim državam. Povsod se kuhajo socialne in politične napetosti.
Iz vsega tega se koti tudi kriza varnosti. Za zdaj se avtoriteta držav za silo še ohranja. Če se bo zlomila tudi ta, če bo povsem prevladal protekcionizem in slikanje sveta kot sovražnika, bo finančno-gospodarska kriza dokončno prerasla tudi v krizo varnosti. Svet naglo postaja manj stabilen in predvidljiv, ne samo abstraktno in v srednji Aziji ali Afriki, ampak konkretno in v naši okolici. In seveda tudi v Dupleku in Ljubljani.
Krizo zelo jasno doživlja tudi Evropska unija. Vse kaže, da Evropa ni kaj dosti na boljšem kot Amerika, če sploh je. V težavah so vse članice, tudi ključne. Zaskrbljenost za celoto polagoma raste, solidarnost je v teoriji tema dneva, v praksi pa upada premosorazmerno s poglabljanjem recesije. V veliki družini EU se protekcionizem jasno kaže že zdaj, ko v krizi zanesljivo še nismo dosegli dna. Stara Evropa bo novo (kamor spada tudi Slovenija) najverjetneje pustila na cedilu, kot jo je v energetski krizi.
Na splošno ni dobro kar naprej slikati vraga, toda tudi oči ne gre zatiskati: Uniji prvič v njeni zgodovini resno grozi, da se temeljito razrahlja ali celo razpade - vsaj dejansko, če ne tudi formalno. Nenadoma se jasno kaže dvoje: njena krhkost in dragocenost. Razpad bi celino postavil na glavo in jo poslal v temačno preteklost. Ogrozil ali odplaknil bi vse bistvene dosežke polagoma zgrajene zveze: mir, demokracijo, socialno državo in koristi zaradi ekonomske sinergije. Tako bi se po dobrega pol stoletja znova znašli v Evropi nekaj velikih centrov moči, ki bi se med seboj tolkli za vplivna območja (mi bi verjetno padli v nemško). Zbudili bi se lahko vsi stari evropski demoni.
Slovenijo bi razpad Unije ogrozil gospodarsko, varnostno in notranjepolitično - EU ostaja tudi varuh pred zdrsom v totalitarizme različnih vrst. Njena ohranitev je v veliko pogledih eden naših najpomembnejših interesov.
Globalni in celinski premiki se zrcalijo tudi v odnosih s sosedi. V krizi ti postajajo še pomembnejši, hkrati pa bolj kočljivi, potencialno celo nevarni. Zapleteni so tudi v normalnih časih. Avstrija ekonomsko sistematično prodira v srednjo in vzhodno Evropo in v mreže odvisnosti polagoma zapleta tudi nas, na zahodu je berlusconijevska Italija, evropski bolnik s skominami po nekdanjih ozemljih v Istri in Dalmaciji. Obe državi sta neprimerno močnejši, obe ta čas umikata denar iz svojih ekonomskih postojank pri nas - nauk za butaste neoliberalce, ki še zdaj trdijo, da ni pomembno, kdo je lastnik »družinske srebrnine«. (Mimogrede, bo ta oblast znala ustaviti razne šrote in bavčarje, ki grozijo z nadaljnjimi razprodajami?) Z obema sosedama imamo težave tudi zaradi
klavstrofobičnosti njunih obmejnih pokrajin s slovenskima manjšinama.
Hkrati se naglo in nezadržno slabšajo odnosi s tretjo sosedo, Hrvaško. Za nas je pomembna gospodarsko (vanjo tudi investiramo, v Avstrijo in Italijo ne), kot naravna zaveznica proti italijanskemu revanšizmu, zaradi pretoka obeh prebivalstev (jadranski dopusti, smučanje ...) in psihološko (sodelujemo in tekmujemo).
S to pomembno sosedo, ki lahko zaradi Hassliebe med državama zlahka razburka našo notranjo sceno, se je Pahor z blokado njenega vstopanja v EU spustil v pravo vojno. Od samega začetka je bilo jasno, da je manever strahovito tvegan. Premier se je verjetno ravnal po Rupel-Janševih nasvetih, s slabo intuicijo, z močnim populističnim nagonom in brez resne analize, kaj šele širšega strateškega premisleka: pri čem smo, kaj hočemo, kaj lahko dosežemo, kaj izgubimo? Iz steklenice je spustil duha in izgubil vsak nadzor nad njim najkasneje takrat, ko mu je z obstrukcijo zasadil nož v hrbet njegov ljubi Janša. Začela se je veriga izsiljevanj in vedno bolj kramarskega početja politike v celoti.
Razsoden politik se v takem napetem zunanjem in notranjem položaju ne bi spustil v tako zelo tvegano igro. Upošteval bi, da razsaja kriza, ki ji ni videti konca, da svet postaja nevaren in nepredvidljiv, da je podpora EU skrajno negotova, da je obstoj te EU resno ogrožen in da dobri odnosi s sosedi v vsej tej godlji postajajo dragocenost, slabi pa dodatno tveganje. Seveda pa bi vsaj približno predvidel tudi, kaj se lahko zgodi doma.
Notranja in zunanja politika sta vezna posoda in vojna s Hrvaško nazorno kaže, kako lahko slabi vplivi prehajajo iz ene sfere v drugo. Pahor si za spopad, ki naj bi pokazal njegovo prodornost, ne bi mogel izbrati slabšega časa. V oči čedalje bolj sili neprijetno dejstvo: če se premier loti kake akcije samostojno, praviloma naredi več škode kot koristi. S hrvaško pustolovščino, kakor se razpleta, jemlje avtoriteto sebi, stranki, koaliciji in vladi v času, ko bi jo vsi štirje najbolj potrebovali. Hkrati na domači sceni uničuje že tako nizke politične standarde in dodatno burka že tako napeto ozračje. Njegova slavna blokada se bo najverjetneje končala tako, da ne bomo glede mejnega vprašanja niti za las na boljšem, v EU bomo delovali kot pajaci, odnosi s Hrvaško pa bodo še bolj zastrupljeni. Polomija par excellence.
Na kratko: Pahor Slovenijo destabilizira navzven in navznoter, in to v splošni krizi. Premier ni politik za krizne čase. Seveda pa so za ves sklop vladanja odgovorne vse koalicijske stranke. Mrtvoudnost in dopuščanje pahorjanstva jih bosta drago stala, še najbolj SD. Hkrati znova raste cena Janši.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.