Andrej Morović: Progres

Novi prispevki k osebni mitologiji

Morovićeva prejšnja literarno-memoarska tlačenka Seks, ljubezen in to se je končala s padcem Zidu, protagonist ga je žural in skvotal in namakal in sploh ravno v mestu zdaj po kosih razprodajane Ruševine. Progres nadaljuje z eksotično berlinsko predkoitalno kulinariko, z živahnimi druženji z osveščenimi lezbami, s kelnarjenjem po alterkafičih, z izleti erotične narave na Vzhod, na Poljsko, vse do vrnitve domov in pionirskega dela pri zasedbi Metelkove. Bajrami, kot je enemu od dveh avtorjevih alteregov ime, je še vedno silno dejaven, njegova samozavest je brezmejna, ima tiča Višnuja, uničevalca, in je potem vsak fuk poroka neba in podzemlja, svetotvorno dejanje. Gre za spomine s poudarkom na panerotiki s par monogamnimi prekinitvami plus družbeni angažma, pri katerem se še zaostri že prej občudovana anarhoidna sproščenost, dobi pa zdaj, ko gre za domačo sceno in prepoznavne MOL-ovske figure in njihove sobirokrate z ustreznega ministrstva, skoraj tračarske razsežnosti.

Kljub premeščanjem in preimenovanjem se zdi Progres kot kontraofenziva z Metelkove proti vsem njenim zoprnikom in politikantskim sluzavcem nasploh, ne manjka nekaj silnih udarcev, ob katerih se moramo krohotati, s hkratno fronto proti notranjemu sovražniku, pa tudi kot oslinjeni fakič vsem, ki so bile deležne Bajramijeve ljubavne eksploatacije. Če smo se ob prvem delu lahko samo čudili, kako da pri vseh mogočih erotičnih legah in leganjih nikoli ne nastopi fuka žeja, kako da niti za hip ne presahne žmohtno jezikovno podmazovanje, je zdaj na delu tudi to, vmesni končni rezultati so hepatitis, začasna impotenca in odkrivanje skrajnih končičev sveta, Maroka in Polisaria, obseg romana ob tem nabreka, tudi zaradi neselektivnosti. Morović je izredno gibljiv, ne gre samo za mobilnost skozi institucije, ne gre za zaspidiranost, ki ga nese od Berlina do Dubrovnika, od Vzhoda do Afrike in Latinske Amerike, skozi ognjene spektakle in literarne turneje, gre tudi za neutrudna in večinoma nabita, duhovita jezikovna premeščanja, za slast in predajanje jeziku, ki ga ne zaustavi noben živi pesek, ki ves čas nonšalantno polzi po povrhnjici in se nikoli ne vkoplje. Pri tem ne špara drugih, še manj, kar je simpatično, sebe. Seveda ima takšno na spomin naslonjeno pisanje svojo neizprosno od faktov narekovano logiko in nekateri deli, v katerih je popisovano delovanje Teatra Gromki, zaradi obsežnosti in zmanjšane distance zaštrlijo in ciknejo na žanr Še pomnite, tovariši?, in takrat si morda zaželimo, da bi CV-je in popise heroičnih gledaliških podvigov in kar je tega popisal v kakšni bolj ezoterični ediciji propagandno-(subvencije)fehtarske narave.