»Imam popolno podporo policije.«

Zakaj se niste prijavili na razpis, če pa ste potem privolili v imenovanje mimo razpisa?

> Ker se ne strinjam z imenovanjem in izbiranjem na to funkcijo prek uradniškega sveta. In nisem edini v policiji, ki misli tako. Gre za specifično funkcijo, gre za obrtno dejavnost, kjer bi se generalni direktor moral izbirati izključno izmed kandidatov, ki prihajajo iz stroke, torej iz policije. Odločil pa sem se zato, ker imam z vodstvom ministrstva zelo sorodne poglede na reševanje aktualnih problemov in izvedbo prihodnjih projektov. Tudi v policiji imam podporo. Tam imam namreč tudi veliko prijateljev, kar se morda sliši malo čudno v teh okoliščinah, ko je v policiji več težav kot pozitivnih stvari.

Si je ministrica izbrala vas ali ste se vi javili?

> Ko so potekali pogovori s policijskimi šefi, sem pač povedal ministrici, kako vidim vodenje policije. To je bil zelo vsebinski pogovor in očitno je bila zadovoljna s povedanim.

SDS pravi, da vas ministrica po spremembi zakona ne bo imenovala, če je v vmesnem času ne boste ubogali ...

> Po moje gre tu za fair play odnos med mano in vodstvom ministrstva in tudi sam imam priložnost, da v tem času pokažem, ali sem sploh sposoben voditi policijo na dolgi rok. Ko bo čas za imenovanje, bo ministrica lahko presodila, ali sem pravi človek za to nalogo.

Vi ste torej prvi pravi apolitični direktor policije, ampak odslej boste, še posebej zaradi načina imenovanja, v očeh javnosti veljali za LDS-ovega človeka, za Pahorjevega človeka ...

> Ne delam si iluzij, tisti trenutek, ko sem sedel na stol generalnega direktorja, sem dobil pečat, da sem političen človek. Večina policistov in kriminalistov pa temu ne verjame in ve, da s politiko nimam ničesar. Junija bom dopolnil petindvajset let delovne dobe v policiji in bom eden redkih generalnih direktorjev, ki se bo po prenehanju te funkcije vrnil v policijo.

Ob imenovanju za v. d. direktorja ste dejali, da je policija v res slabem stanju. Kako se je to zgodilo, kdo je odgovoren?

> O konkretnih osebah ne bom govoril. Sedanje stanje v policiji ni nastalo samo v zadnjem letu dni, ampak gre za daljši proces. Policija je pač živela svoje življenje brez pravega krmiljenja in brez primernega posluha za medsebojne odnose. Policija je strokovni organ, veliko vsebinskih zadev se je pripravljalo, vendar se je pozabljalo, da projektov ne moreš izpeljati, če prej ne zagotoviš dobrih delovnih razmer, če nimaš motiviranih ljudi, če jim ne daješ povratnih informacij. S preteklostjo se sicer ne mislim preveč obremenjevati, bolj s prihodnostjo. Policija po mojem sicer ni v tako katastrofalnem stanju, da bi bilo treba biti plat zvona, so pa posamezni segmenti na vseh ravneh, kjer so resni problemi.

S preteklostjo se boste vendar morali ukvarjati že takoj, ko boste identificirali probleme.

> Res je, o problemih je treba govoriti na glas, to že počnem in to že počnemo v okviru svojega kolegija in tudi na ravni regije. Policija je sicer specifičen organ, ki je bolj zaprt kot drugi, vendar bo ne glede na funkcije in položaje posameznikov treba pač sesti za isto mizo, se odkrito pogovoriti ter zamere in konflikte postaviti na stranski tir. Vsak policijski šef bi moral imeti odprta vrata za reševanje problemov podrejenih. Naši kriminalisti in policisti so zelo zahtevni in dobri opazovalci odnosov in problemov, in če dobijo signal, da se vodje posameznih enot med sabo ne morejo sporazumeti, potem tak sistem ne more delovati.

Zakaj je toliko konfliktov v medsebojnih odnosih?

> Prevečkrat je ustvarjanje dobrega delovnega okolja prepuščeno posamezni osebi, ki opravlja vodstveno funkcijo v policiji, in njegovim osebnostnim značilnostim. In to na vseh ravneh. Na žalost je tako. Dober policijski šef ne more biti vsak. Zavedati pa se moramo, da usmerjene kadrovske politike, ki bi temeljila na tem, da se na vodstvene položaje imenujejo ljudje, ki gredo skozi primerna sita, pač ni bilo. Z imenovanjem enega napačnega človeka na vodstveno funkcijo lahko porušiš vse, kar je bilo dobrega. Tudi v prihodnje gre za sistem, ki lahko pokaže rezultate šele na dolgi rok. Druga stvar je odzivanje na probleme. Če se nanje odzove šele po pol leta, je napaka storjena in se je ne da več popraviti. Tudi če potem pripraviš dobre ukrepe, čas svoje naredi, ljudje odidejo, zamere so prevelike. Moj moto je zato hiter pristop k problemom in s primernimi ukrepi ter pozneje povratna informacija na teren, kaj smo naredili.

Ko je odhod v pokoj naznanil Jože Romšek, so mnogi policisti javno priznali, da odpirajo šampanjce. Kakšno je vaše mnenje o njegovem delu?

> Jaz ga spoštujem, vodenje policije je resnično zelo zahtevna naloga. Tudi gospod Romšek se je po svojih močeh trudil, da bi policijo vodil, kot si je sam zamislil. O tem, ali je bil njegov način vodenja policije uspešen ali ne, pa je dajala in še daje mnenje strokovna in tudi siceršnja javnost.

Policijo je zapustil v slabem stanju. Je problem v tem, da ni bil sposoben za vodenje tako velikega sistema, ali v tem, da ni znal preprečiti vpliva politike?

> Gospod Romšek je imel na začetku svojega mandata zahtevno nalogo, saj je vstopil v sistem kot zunanji človek in posledično ni imel pravih informacij o tem, kje so ključni problemi. Sam pa verjetno najbolje ve, kako so ga njegovi nadrejeni in njegovi najbližji sodelavci usmerjali pri njegovem delu.

Bosta pa z Romškom imela istega namestnika, Matjaža Šinkovca, le da si ga vi niste izbrali sami. Ali pač?

> Oba, namestnika in namestnico sem si izbral sam. Gospoda Šinkovca že od prej dobro poznam in je izvrsten strokovnjak na svojem področju. Vesel sem, da je sprejel mojo ponudbo. Ima dobre ideje za reševanje vsebinskih problemov v policiji, enako pa velja tudi za drugo namestnico, Tatjano Bobnar. Vodenje sistema, kot je policija, je prevelik zalogaj za eno osebo, seveda pa mora biti izbira namestnikov prepuščena generalnemu direktorju policije. Zdaj je pomembno, da kot generalni direktor jasno razdelim naloge.

Čigava naloga bo iz nezadovoljnih policistov narediti policiste, ki bodo to službo spet začeli dojemati kot poslanstvo?

> To je le moja naloga. Sam moram poskrbeti za to. Pa ne le z osebnim zgledom, pač tudi s pravilnimi ukrepi v praksi. To je naloga, ki je nikakor ne morem prenesti na druge.

To pomeni, da boste kot direktor policije največ časa preživeli v pogovorih na nižjih ravneh?

> Drži.

Kako pa boste kriminalista z 800 evri plače, ki preiskuje multimilijonski gospodarski kriminal, prepričali, da gre za poslanstvo?

> Večina kriminalistov že čuti poslanstvo in je motivirana za to delo. In to kljub temu, da so lahko nezadovoljni, če se primerjajo s primerljivimi poklici v državni upravi. Če bo prišlo do kakršnihkoli pritiskov na delo teh ljudi, pa se bom takoj oglasil. Za vsemi temi ljudmi bo namreč poleg neposrednih nadrejenih odslej stal tudi generalni direktor. Fantje morajo delati strokovno, zakonito in spoštovati človekove pravice, za pritiske nanje pa je tu moj hrbet.

Bo pa verjetno prej ali slej treba dvigniti plače.

> Možnosti, da se tistim, ki opravljajo najtežje delo, z nekaterimi dodatki popravi izhodišče, so. Za kaj več pa bo treba počakati, da se izboljšajo gospodarske razmere. Tega se zavedajo tudi zaposleni v policiji. Poleg tega pa bomo tistim, ki so pripravljeni opravljati najzahtevnejše naloge, najprej dvignili plačo. Sicer pa je moje razmišljanje tako: policist ali kriminalist, ki je pripravljen delati na terenu, bi moral imeti možnost, da z neto plačo pride tudi na raven plače komandirja policijske postaje ali celo direktorja policijske uprave, potem pa naj se vsak posameznik odloči, ali bo nadaljeval delo v pisarni ali pa bo poskušal zaslužiti bolje s tem, da svoje izkušnje uporabi tudi na terenu.

Pa se bo dalo uvesti tak sistem?

> Glede tega sem optimist, tudi praksa je pokazala, da je v nekaterih primerih to mogoče.

Težava je tudi pomanjkanje policistov.

> Ne glede na to, na katerem položaju sem bil, praktično ni bilo dneva, da se ne bi srečal z njo. Vodje posameznih enot iz dneva v dan ne morejo izpeljati nekaterih ukrepov, ker enostavno nimajo ljudi, ki bi to delo opravili. Ni problem v usposobljenosti, tehniki in opremi, problem je, ker tehnika in oprema potrebujeta človeka. Stvar je šla tako daleč, da mora občasno obravnavo prometne nesreče prevzeti komandir policijske postaje. Prav zato bomo poskusili s prerazporeditvijo zapolniti najbolj obremenjene policijske postaje.

Torej iz meje v notranjost?

> Da. Postopki usposabljanja mejnih policistov za delo v splošnih enotah že tečejo. To sicer ne bo rešilo problemov, bo pa vsaj delno pomagalo.

Pa bodo ti policisti, ki so za potrebe varovanje meje opravili samo krajši tečaj in niso imeli polnih pooblastil, lahko enako dober kader?

> Glejte, že sama navzočnost policistov v preventivnem pomenu na območjih, kjer je povečana prisotnost varnostno zanimivih pojavov, je lahko zelo pozitivna. Ker imajo neko predznanje, pa so to tudi sicer policisti, ki zelo hitro dojamejo nove naloge in pristojnosti. Na žalost so med njimi tudi taki, ki tega niso in morda nikoli ne bodo dojeli, ampak gre predvsem za izjeme, ne pa za pravilo. Vedno bodo tudi taki, za katere ni prav, da nosijo policijsko uniformo in značko. A tega se ne da povsem preprečiti.

Kako ste vi videli tajni policijski nadzor Strojanovih v Postojni, ki pa potem to uradno ni bil?

> Kljub vsemu je bil večji del nalog po mojem opravljen strokovno in zakonito. Ne bi se spuščal v podrobnosti, imamo pa svoje poglede, kako ravnati v takih zadevah.

Bi pod vašim vodenjem policije stvari tekle enako?

> Ne. Bil bi slab policijski direktor, če zadevam ne bi dal svojega osebnega pečata. Pa tudi sicer bo meni precej lažje sprejemati odločitve v takih primerih, saj poznam sistem, vem, kako deluje, vem, kaj so strokovna pravila igre, in poznam taktiko delovanja policije.

Verjetno bi bilo vse drugače, če Strojanovi ne bi bili Romi ...

> Zavedati se je treba, da je šlo za specifično družino, v narekovajih rečeno seveda. Medijska odmevnost in vsebinska teža, ki jo je ta primer dobil, sta za seboj enostavno potegnili takšne in drugačne ukrepe policije, ki so potem pod dvom postavili strokovnost in zakonitost njenega delovanja.

Izvirni greh pa je bil storjen že prej, ko je specialni enoti v Ambrusu poveljeval kar notranji minister, vaš predhodnik pa se je povsem umaknil.

> Poglejte, policija ima zelo jasno določena pravila delovanja v takšnih in podobnih primerih. Vedno je treba odločitve v teh primerih prepustiti stroki. Vodjem policijskih postaj in v zahtevnejših primerih posebej formiranemu operativnemu štabu. Nobenega poseganja politike tu ne sme biti. Seveda pa mora na kraju poveljevati nekdo, ki uživa strokovno avtoriteto.

Vse dvomljive situacije ravnanja policije v preteklem mandatu je potem kot zakonite označila vodja tožilstva Barbara Brezigar. To ni nepomembno tudi za vas. Ne nazadnje je generalna državna tožilka jasno politično profilirana oseba.

> Ne bojim se političnih pritiskov, in sicer ne glede na to, od kod pridejo. In sicer zato ne, ker bom delal v dobrobit policije, in ne nazadnje zato ne, ker se bom po koncu mandata vrnil v policijo. Ta me podpira in stoji za menoj, tudi če tega ne počne nobena druga ustanova ali politična stranka.