Nerojen

proti

Zločini časa.

Odette Yustman igra punco, ki ne ve, kaj se dogaja. Mučijo jo sanje, v katerih se ji prikazujeta otrok in maskirani pes. Stanovanje, v katerem čuva dva otroka, hrešči. Deček, ki ga čuva, dahne: »Jumby se hoče roditi!« Oči ji pomodrijo, mravljam se meša, »duhovi« se množijo, zrcala vidijo preveč, dojenčki umirajo. Doc jo sprašuje, če je imela dvojčka, ki je umrl ob porodu. Mame niso mame, očetje niso očetje. Norost se prenaša s krvjo. Obsedenost tudi. Hja, Odette, tipična clueless junakinja grozljivk, tava v megli, zato sklene, da bo prevedla staro knjigo o izganjanju hudiča - namesto da bi si pogledala Izganjalca hudiča. Ko je Odette Yustman v Cloverfieldu zagledala tisto hulkasto-shrekasto-godzilasto pošast, ki terorizira New York, je kriknila: »O, moj Bog! Kaj je to?!?« Nima pojma, kaj se dogaja. »Počakali bomo, da vse to mine.« Ne mine. Odette Yustman umre, ne da bi vedela, kaj se je zgodilo. Srhljivo. V šokerju Nerojen na koncu izve, kaj jo terorizira, toda bolje bi bilo, če tega ne bi nikoli izvedela. In iskreno rečeno, tudi za publiko bi bilo bolje, če tega ne bi nikoli izvedela. To, da že vsaka grozljivka misli, da se mora nujno vključiti v debato o nacističnem Holokavstu in vplivu Auschwitza na ultrazvočno haluciniranje zmedenih dvajsetletnic, ni le preveč absurdno in prisiljeno in banalno in trivialno in podcenjujejoče do publike, še zlasti do fanov grozljivk - ne, to banalizira in trivializira samo debato o Holokavstu in navsezadnje tudi sam Holokavst. Toda David S. Goyer, ki je lansiral serijo o Bladeu, skuša dati svoji grozljivki mistično težo - saj veste, da ne bi izgledala preveč banalno, preveč trivialno, preveč naivno. Namesto da bi si pogledal Izganjalca hudiča.