Tretji človek
Odpisovanje Boruta Pahorja se morda zdi prezgodnje ali krivično. Toda premier dela napake kot po tekočem traku. Predvsem pa neusmiljeno pritiska kriza.
© Tomaž Lavrič
Je pred Slovenijo res ena sama izbira - da jo vodi Pahor ali Janša ali pa oba skupaj? Če bi to držalo, se naši ljubi domovini ne piše dobro.
Kajti stvari se pomikajo v slabo smer. Kriza se nadaljuje in poglablja, pešanje gospodarstva spremlja zaostrovanje sociale in naraščanje napetosti. Dno tega procesa je lahko zelo globoko.
Tukajšnja kriza je večinoma odblesk globalne in nekako hkrati z njo se bo končala tudi naša. Vendar je tudi od Slovenije zelo odvisno, kako bo prebrodila neizbežne težave. Največje breme in odgovornost za to nosi oblast.
In slabo nam kaže prav v tem pogledu - vsem drugim razsežnostim krize se pridružuje še kriza vodenja. O tem govori tudi naglo padajoča priljubljenost vlade. Pri tem javnost oblasti ne zameri radikalnih ali bolečih ukrepov - saj jih doslej niti ni bilo -, ampak odsotnost trdnega, prepričljivega vodenja. Na vrhu manjka nekdo, ki bi zbujal vtis, da ve, kaj hoče, in to hotenje tudi uveljavlja. To vladi jemlje avtoriteto, brez nje pa med ljudstvom ni zaupanja. Brez zaupanja bo prišlo do družbene razpuščenosti in revoltov.
Za tako stanje je načeloma in konkretno najbolj odgovoren premier. Žal se vedno bolj kaže, da ni voditelj za krizne čase. Morda je to slutil in se je zato tako oklepal kandidature za predsednika države. Vlado vodi slabo (kot premier preveč solira, ne izrablja potenciala ministrov, ne povezuje jih v celoto, ampak prej drobi), koalicijo pa nenehno rahlja zlasti z bolestno podrejenim odnosom do Janše (kar med drugim onemogoča dosledno politiko). Sam očitno nima trdnejše predstave, kakšna naj bi bila pot iz krize in kakšna Slovenija po njej, svetovalce pa ima slabe ali jih ne posluša. Blokada Hrvaške se čedalje bolj kaže kot bumerang. Nastopa inflatorno in tako, da zbuja vedno več negodovanja. Tudi če bi vlada sprejemala brezhibne protikrizne ukrepe, bi jim njen prvi mož dajal slabo psihološko podlago. Premagovanje krize pa je vsaj polovično stvar psihologije.
Nadaljevanje Pahorjevega načina vladanja, negotovost in nepredvidljivost, ki ju povzroča ta način (glej npr. hazard s Hrvaško), bodo Sloveniji škodili. Ne samo to: tleča kriza vodenja se lahko razvije v odprto politično krizo, v kateri utegne vlada pasti. Napetosti v koaliciji so velike. Premier, ki še zdaleč ni nedolžen politični naivnež, drži nezadovoljne koalicijske partnerje na kratko s tem, da bi javnost njihov morebitni izstop iz koalicije vzela kot dezerterstvo v hudih časih. Toda s svojim načinom vodenja prenapenja lok, bistveno prispeva k slabemu obvladovanju krize in tako med drugim škodi tudi Desusu, LDS in Zaresu. Če se bo začela ladja potapljati, se bodo koalicijski partnerji izkrcali. Skratka, popoln izbruh politične krize in razpad koalicije nikakor nista izključena. Temu bi sledila zmeda, ekonomsko-socialna kriza bi bila odrinjena na stranski tir. To bi bil popoln polom oblasti, zlasti pa njenega prvega moža.
Hkrati bi predčasne volitve na oblast skoraj neizbežno znova prinesle Janšo. S tem bi prišli z dežja pod kap.
Janšev mandat je bil za državo morast. O ekonomski sposobnosti njegove vlade pove vse to, da se je (para)država v času svetovnega gospodarskega razcveta globoko zadolžila. Vlada je zganjala odkrit in prikrit neoliberalizem, ki ga zdajšnja kriza razgalja kot usodno zablodo zadnjih desetletij. V prejšnjem mandatu se je razmahnilo tajkunstvo, izvršna oblast si je skušala podrediti medije in vrsto drugih institucij. Slovenski položaj do Hrvaške se je poslabšal. Cvetela je demagogija, prvič po trdem komunizmu se je v državo znova naselil strah.
Janša je imel ob prevzemu oblasti zaradi zunanjih in notranjih razmer zlato priložnost, da dobi še drugi mandat, desnico dokončno uveljavi kot oblastno alternativo, menjave oblasti pa iz šoka spremeni v nekaj normalnega. Priložnost je, zvest svoji naravi, zapravil in zdaj, znova v opoziciji, se še naprej obnaša po starem. Janša, kakršnega poznamo že ducat let, je očitno konstanta. V krizi bi bil njegov način avtoritarnega vladanja še posebej nevaren. Tudi zato bi bil absolutno slabša izbira kot oblast, ki jo vodi Pahor. Pot iz krize ne vodi prek Janše.
To velja tudi za veliko koalicijo. Janša bi v njej dominiral, če bi bil premier ali ne, Pahor bi mu dajal nekakšno demokratično kritje in taka zveza bi se lahko v škodo države zasidrala na oblasti za majhno večnost.
Iz tega močvirja samih slabih možnosti vodi ena sama obetavna pot - tretji človek. Se pravi nov premier, ki ne bi bil Pahor in do katerega bi prišli brez predčasnih volitev; te bi, kot rečeno, na oblast verjetno znova naplavile Janšo ali veliko koalicijo (ki bi sicer SD razklala). Možnost, da bi Pahor odstopil sam, je majhna, čeprav je v sebi morda manj samozavesten, kot se kaže navzven. To pomeni, da bi se morale koalicijske stranke dogovoriti, da sedanjega premiera odstavijo ali prisilijo k odstopu. Zares, LDS in Desus bi to možnost vneto podprli, toda tu je SD, kjer ima Pahor za zdaj dovolj podpore, da se mu ni treba bati dvornega udara.
Za zdaj: kriza napreduje naglo in uničevalno, to pa lahko hitro spremeni tudi razpoloženje v SD. Stranki postaja jasno, da lahko slabo vodenje vlade spravi državo na rob propada, samo stranko pa oklesti na nekdanjo velikost. Tudi Pahorjeva javna priljubljenost, ki mu zdaj še pomaga ohranjati položaj v stranki, utegne v nestabilnem ozračju krize nenadoma potoniti kot kamen.
Tudi če se bo razmerje sil v SD obrnilo proti Pahorju, bo treba še vedno najti konkretnega tretjega človeka, in to kakovostnega, sicer bi bil ves veliki manever strel v prazno. Največja vladna stranka bi za Pahorjevega naslednika najbrž zahtevala človeka iz svojih vrst ali pa - po zgledu Drnovškovega prihoda na oblast - nestrankarskega tehnokrata. Ta druga možnost bi polje obetavnih kandidatov zelo razširila.
Po svoje se zdi odpisovanje najpomembnejšega politika v državi kratkih sto dni po začetku vladanja prezgodnje, krivično ali celo kapriciozno. Res je tudi, da je vladanje v sedanjih razmerah izjemno težavno, premier pa bi se lahko hipotetično spremenil na boljše. Toda Pahor dela napake kot po tekočem traku in nič ne kaže, da bi se iz njih kaj naučil. Je osupljivo samozagledan in trmast človek. Sicer pa: ali lahko politik z enkrat skrhanim ugledom dobro vodi vlado v surovih časih?
Predvsem pa neusmiljeno pritiska kriza. Vsak mesec nespremenjenega vodenja vlade je izgubljen mesec, v katerem izpuhti nekaj dragocenega časa, avtoritete in zaupanja.
Vladne stranke so pred težavno odločitvijo. Lahko se odločijo za linijo najmanjšega odpora in se prepustijo srku statusa quo, ki je slab za državo in zanje same. Ali pa zberejo pogum, rečejo, da je bil Pahor na položaju premiera pomota, in poiščejo njegovega naslednika. (Še prej mu lahko morda postavijo ultimat o tem, kako morebiti skupaj naprej.) Če bodo imele pri tem srečno roko, lahko v splošno in svojo korist pridejo iz krize celo kot politični zmagovalci.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.