Ma vlast (moja domovina)
Drugače od nas, ki smo lani zelo tiho predsedovali Uniji, kažejo Čehi presenetljivo zgovornost
O Natu ali Evropski uniji - zadnje čase ti dve zelo ločeni organizaciji ponekod začenjajo postavljati skupaj - po navadi govorimo le v povezavi z nekaterimi evropskimi velikimi silami. Nič čudnega. To je navada, ki je globoko lastna zgodovini. Meni pa zadnje čase pri tem večkrat prihaja na misel Češka. Čudno. V svetovni javnosti jemljejo Čehe kot šalo. Tudi takrat, ali prav takrat, ko omenjajo njihovega predsednika. Vaclav Klaus ima zelo nenavadna stališča o Evropski uniji, katere članica je njegova država. O teh stališčih, ki so do položaja in ravnanja Unije kritična ali ironična, se v svetu tudi govori kot o šali.
Vaclav Klaus meni, da Unija drvi v centralizacijo, da ogroža ustvarjalnost svojih delov, torej držav članic. V najboljšem primeru ne vidi nikakršne potrebe po takšnem nadaljnjem razvoju. Odgovora ni, se pač Bruslju ne zdi potreben ali primeren. Kdo pa je in kaj je predsednik države članice, če to ni ne Britanija ne Nemčija in ne Francija. Še Luksemburg bi bil pomembnejši.
Če pošteno pomislimo, je vendarle kar nekaj Evropejcev, ki bi češkemu predsedniku pritrdili. Toda zdaj, bodo rekli, ni ne čas ne priložnost, da kaj takega izrečemo javno. No, dobro. Kaj pa menijo drugi Čehi?
Drugače od nas, ki smo lani zelo tiho predsedovali Uniji, kažejo Čehi presenetljivo zgovornost. Celo njihov zunanji minister Schwarzenberg ni zadovoljen s tem, da je član ene najslavnejših srednjeevropskih aristokratskih družin, in se oglaša k besedi. Misli, da bi novi ameriški predsednik moral posvetiti malo več pozornosti tudi manjšim evropskim deželam, ne pa le debelim mačkom (fat cats). Med vrsticami je čutiti obžalovanje, da se to še ne dogaja. Podpredsednik vlade Vondra pa se odločno obrača na Baracka Obamo in predlaga, naj ameriški predsednik ob prihodu v Evropo ne pozabi obiskati Prage in tako izkazati skrbi tudi za »male in srednje velike evropske države«.
Male in srednje velike! Očitno so tudi med Čehi delitve natančne in svoje dežele pravzaprav ne vidijo kot majhno, marveč kot srednje veliko. Narodi pač vedno skušajo najti čim boljše mesto zase, vendar bi se gotovo raje zadovoljili z majhnim kot z nikakršnim. In še nekaj: Čeh je dal vedeti, da ne skrbi le za tiste, ki edini mislijo, da predstavljajo Evropo. Ne bo dovolj, da bi evropsko politično prizorišče res delovalo vsaj nekoliko normalno.
Čehi s težavo spravljajo čez prag lizbonsko pogodbo, in če jo bodo, se bo vendarle vedelo, kaj si mislijo o razporeditvi evropske politične moči. Saj so se pravkar odkrito postavili po robu, denimo, Sarkozyjevemu reševanju gospodarske krize z napovedjo, naj francoske tovarne v tujini - tudi prav na Češkem - pridejo domov in naj ne rešujejo brezposelnosti ne po francosko, marveč po evropsko!
Sicer pa mora biti ob težavah z lizbonsko pogodbo, za katero predsednik Klaus niti ne more reči, ali jo bo podpisal, vsakemu jasno, da se s takšnim skupnim papirjem na celini ne more priti in se ne bo prišlo daleč. Čehi se tudi ne zgražajo preveč nad Irci po njihovi zavrnitvi. Pomislil sem: kakšna razlika med nami in Čehi, dvema narodoma v isti toliko povzdigovani Srednji Evropi. Kdo med nami je ob našem predsedovanju Uniji karkoli jasnega rekel o Ircih? Ali nismo takrat predvsem molčali? Ali nam je prišlo na misel, da bi se z »irskim vprašanjem« sploh ukvarjali? Kje so bili naši predsedniki in ministri?
Čehi se pravzaprav oglašajo k besedi po tem, ko se je od »malih in srednje velikih« pričakovalo, da bodo tiho. Morebiti zato, ker je zgodovina iz njih naredila sarkastične cinike, čeprav tega ne bodo premočno razkazovali. In vendar: kakšna je bila njihova usoda, tudi če pustimo ob strani posledice poraza husitov na Beli gori ob koncu tridesetletne vojne?
V prejšnjem stoletju so bili ena najbolj zahodnoparlamentarnih dežel, ki so jo Hitlerjevi zasedli z blagoslovom zahodnoevropskih demokratičnih sil - ne tako kot Poljsko, leto dni pozneje, zaradi katere so te vendarle stopile v vojno. In potem je prišla sovjetska premoč, ki jo je Zahod, skupaj z Američani, tudi blagoslovil, če hočemo biti natančni. Državni sekretar Dean Rusk je javno zavzdihnil, češ, kaj moremo, saj ne smemo zaradi Čehov omajati slovitega strateškega ravnotežja s Sovjetsko zvezo. To je zgodovinska panorama, ki jo imajo bržkone vedno pred očmi tudi sedanji češki politiki, ko razmišljajo o interesih majhnih, ne, pravilno bi bilo reči srednje velikih evropskih držav.
Ni mi znano, ali imajo Čehi kako svojo vojaško doktrino ali jim je dovolj, da imajo Nato. Tisti Nato, ki zdaj visi nad afganistanskim breznom. Ali je privolitev v gradnjo strateškega ščita le gesta ubogljivosti do Združenih držav (ki niti same ne vedo več, ali je ta še nezgrajeni ščit uporaben in ali ga Rusi pač morajo požreti) ali pa se v njem najdejo tudi elementi, o katerih so kdaj Čehi razmišljali sami? Če smo že pri tem, kaj je z našo vojaško doktrino? Ali je navaden prepis Natovih navodil, kakršnakoli že so, ali pa smo vtaknili v splošno doktrino tudi kaj svojega, kaj, v čemer bi se zrcalila izkušnja druge svetovne vojne in dejstvo, da smo imeli uspešno teritorialno postavljanje po robu močnejšemu sovražniku. Ali samo Nato pove nam, kaj smemo, ali tudi mi njemu, kaj znamo?
Ko Klaus opozarja na škodljivo ali vsaj nepotrebno centralizacijo v Evropi ali ko češki ministri priporočajo, naj se Amerika ne ukvarja le s tremi »velikimi«, Francijo, Nemčijo in Britanijo (vse tri so polne finančnih lukenj), bi bilo zanimivo uganiti, koliko bo to Američan sploh pripravljen upoštevati. Pa še: ali bomo mi še naprej trdili, da smo uspešno predsedovali Uniji tistih šest mesecev? Ali pa bo obveljal odgovor nekega strokovnjaka v Bruslju, ki so ga vprašali o slovenskem predsedovanju (bilo je na naši TV!): »Slovenija ni naredila nobene večje napake.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.