Pavol Weiss: Maščevanje

Pisatelj v akciji

Weiss pripoveduje zgodbico o pretežno pasivnem knjižničarju, ki zraven še malo piše, kratke zgodbe, čisto počasi, ki ga lepega dne zapusti punca, očitno veliko bolj ambiciozna in zaposlena pri pravi firmi, pridobitniški. Sklene, da se bo maščeval, zato dela na dveh tirih; piše o svojem maščevanju, roman s pričakovanim naslovom Maščevanje, v katerem naj bi čim natančneje, kot v pred nami potekajoči resničnosti, popisal vsa svoja občutja in strahove, ki jih čuti ob pripravah na umor. Svojega konkurenta, skoraj vrstnika in tajkuna in uspešnega mednarodnega poslovneža; očitno je tudi pri Slovakih maščevanje partnerki zadnje, na kar pomislijo. Zaposli se v oglaševalski firmi, tam napreduje, tudi zato, ker ga pri tem ščiti njegova bodoča žrtev, zbližata se, poslovno in tudi sicer. Vmes naredi nekaj pobalinstev srednješolskega tipa, pošlje kozarec zajčjih drekcev, zajklji da seveda ime svoje bivše punce, pokrade računalnike s podatki o poslovanju podjetja in papirje z logotipom, potem pa tako oborožen naroči prekop ceste pred konkurentovo vilo, med njegovo službeno odsotnostjo v tujini pošlje telegramsko obvestilo o njegovi smrti, naroči krsto, odpusti vodjo prodaje, takšne stvari. Končni preobrat, v katerem se pokažeta nemoč in naivnost pisateljske imaginacije nasproti brezskrupuloznemu kapitalizmu, ki je vedno korak pred svojo slabše plačano literarno sestro, je tako skoraj pričakovan, lahkotnost ponarejanja in prevzemanje tuje identitete - tudi za amaterje - na Slovaškem pa tisto, čemur se močno čudimo, čeprav gre res za čase, ko so še obračunavali v kronah.

Weiss stoji nekje vmes in se muza na obe strani, postavlja se nekam med poznavanje oglaševalskih prijemov s posebnim poudarkom na reklamnih željah lastnikov igralnic, barov in erotičnih salonov, vso to klientelo in taktike izvajalcev njihovih želja kar solidno napiči. Nič pa ne ostane dolžan niti pisateljski srenji, drenjanju okoli raznih sumljivih skladov, ki naj bi denar iz sveta biznisa pretakali v kulturo, menda predvsem ali pa vsaj tudi v dobro kulture. Takoj se spomnimo domačega parketa in nekaterih začetniških kamionarskih akcij z izborom najboljšega romana in slej-ko prej grobijanskih prijemov na podelitvi. Weiss žal zamudi priložnost, ki se mu nastavlja ravno v razliki med obema vrstama maščevanj; pričakovali bi poveličevanje lastne heroičnosti in silne strasti v literaturi. Zapuščenost in plemeniti notranji svet bibliofilske lepe duše kar kliče po pretiravanju in samopoveličevanju, ki bi bilo v kontrastu s precej dolgočasnim in intelektualističnim, predvsem pa nepraktičnim in nemočnim pisateljskim vsakdanjikom.