Sem iz Titovega Velesa

zadržan +

Girls, interrupted.

Če ste kdaj videli ali brali dramo Tri sestre, ki jo je napisal Anton Pavlovič Čehov, potem veste, kakšna slepa ulica so vukojebine - saj veste, tista mala mesta, v katerih se človek dobro počuti le, ko jih zapušča. Kot veste, se tri sestre - Irina, Olga in Maša - z očetom, vojaškim oficirjem, iz Moskve preselijo v dolgočasno, zakotno, brezupno, depresivno vukojebino, kjer potem tuhtajo le eno: kako bi od tam zbežale. Mestece je polno vojakov, zato punce - podobno kot junakinje Jane Austen - iščejo čimboljše partije... ee, čimboljše priložnosti za možitev, ki bi jih odrešile in odpeljale daleč stran, magari nazaj v Moskvo, toda ne premaknejo se. Premikajo se le letni časi. Na koncu vojaki odidejo, sestre pa ostanejo, prepuščene svoji tesnobi in svojim frustracijam, odvratni zimi svojega nezadovoljstva. Sedanjost se tu ni nikoli začela. Nič, vukojebina se je prilepila na sestre - kot pošast. Obsedla jih je, ustavila in zastrupila. V filmu Sem iz Titovega Velesa, belgijsko-francosko-makedonsko-slovenski koproduciji, je taka pošast Titov Veles, makedonska vukojebina, ki ji je Tito - že v imenu! - obljubljal več, bistveno več. Srečo, prosperiteto, modernost, prihodnost, nebeško kraljestvo na Zemlji. No, Titov Veles je svojo prihodnost že zdavnaj potrošil. Tito in Jugoslavija - oh, in dodajte JLA, če hočete dobro asociacijo - sta odšla, tovarna, ki sta jo pustila in ki naj bi bila čisto zlato, pa je bila le fool's gold. In za nameček še »pušča«, tako da ljudi zastruplja in ubija. Preteklost je toksična - in neprebavljena. Rok trajanja ji je že zdavnaj potekel, toda še vedno noče stran. Tri sestre, Afrodita (Labina Mitevska), Slavica (Ana Kostovska) in Sapho (Nikolina Kujaca), se tu počutijo kot Irina, Olga in Maša v oni ruski vukojebini. Vedo, da tega mučnega, bednega, odvratnega, depresivnega posttitovskega wastelanda, iz katerega stalno skače zatajena, groteskna lucidnost, ne bodo preživele in da bi morale nekam drugam, obenem pa tudi vedo, da tisti »drugam« ne stoji v prostoru, ampak v času, v preteklosti, v spominih - da torej ni stvar geografije, ampak utopije, ki jo skupaj držijo le še njihove tesnobe, njihove travme, njihovi strahovi, njihove prokreativne oči, in od katere so tako odvisne kot Slavica od metadona (in fiksacije na »gospoda Darcyja«, podjetnika, ki ga igra Peter Musevski), kot Sapfo od seksa in kot Afrodita od abstinence, spolne in verbalne. Afrodita, Slavica in Sapho bi se po eni strani dobro počutile v Ajshilovih tragedijah, med vsemi tistimi hčerkami, ki so jih očetje preprosto žrtvovali (Ifigenija et consortes), po drugi strani pa bi bile lahko Regan, Goneril in Kordelija, hčerke kralja Leara, če bi bilo seveda kaj deliti - in če bi bilo v njihovi mitomaniji kaj rivalstva ali zlobe. Pa je ni. Za zlobo potrebuješ kraljestvo. Ali pa vsaj konja.
(Kinodvor)