12. 3. 2009 | Mladina 10 | Kultura
Veter se požvižga
Kako je dokumentarec Filipa Robarja Dorina o fašizmu in njegovih posledicah postal učna ura iz medsosedske zgodovine
Režiser filma Veter se požvižga Filip Robar Dorin
© Borut Krajnc
V ljubljanskem nekomercialnem kinu Kinodvor so v ponedeljek zavrteli dokumentarni film Veter se požvižga, s katerim se je režiser Filip Robar Dorin lotil raziskovanja fašizma in posledic, ki jih je imela ta diktatura, in jih ima posredno še danes, na odnose med Slovenijo in Italijo. Film je premiero doživel že na lanskem Festivalu slovenskega filma, prikazan je bil tudi na mariborskem dokumentarnem festivalu DokMa, kjer mu je žirija namenila posebno omembo, in v Trstu, kjer ga je občinstvo, razumljivo, sprejelo najbolj čustveno. Zdaj je spet na poti.
Projekcije, ki so bile v preteklih dneh po Sloveniji, so bile dobro obiskane, ljubljanska dvorana pa je nekoliko presenetljivo ostala na pol prazna. Vabilu sta se odzvala zakonca Spomenka in Tine Hribar, pa zgodovinar Mitja Ferenc, sicer specialist za »drugo« stran dogajanja v drugi svetovni vojni, za povojne poboje, drugače pa si je film ogledalo pretežno starejše občinstvo. Obiskovalci se ob tem niso mogli izogniti vprašanju, ali v osrednjem delu Slovenije niso vedeli za projekcijo, ali jih tovrstne teme ne zanimajo (pre)več, ali pa so si v tistem terminu namesto filma o analizi fašizma raje ogledali oddajo Polemika na TVS o povojnih pobojih v rovu sv. Barbare, ki je bil odprt šele nedavno, a so bila javna pričevanja o njem uradno zabeležena že v začetku 90. let. V času, ko je tovrstna grobišča odkrival in snemal tudi Robar Dorin.
Da se je Robar Dorin, ki je tudi pesnik, pred leti pa je bil direktor Filmskega sklada, tokrat lotil temeljite raziskave odnosov med Slovenijo in Italijo, ni naključje. Zdi se, da ga je že od nekdaj zanimala zgodovina in da se je tudi zato tako pogosto loteval portretov slovenskih literatov, glasbenikov in slikarjev. Najnovejši med njimi, ki še čaka na premiero, je dokumentarec o nekoliko spregledanem slikarju Bogdanu Borčiču, ki je leta 2005 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, med drugo svetovno vojno pa je, tako kot širši javnosti bolj znani Zoran Mušič, preživel Dachau. A ne gre le za zgodovino. Zdi se, da so Robarja Dorina že od nekdaj zanimale tudi človekove pravice, zlasti pravice manjšin. Te je med drugim obdelal v filmih o slovenskih Romih, v katerih je opozarjal na prepočasno vključevanje obrobnih skupin v družbo. Ko so se pred leti v Novem mestu, kjer živi, pojavili grozilni letaki na račun romske skupnosti, je bil prav Robar Dorin med redkimi posamezniki, ki so sovražni govor zoper manjšino javno obsodili.
Prvi osnutki filma Veter se požvižga so začeli nastajati pred osmimi do desetimi leti. Glede na to, da gre za raziskovalni film, za pravo enciklopedijo podatkov in pričevanj, se to ne zdi tako nenavadno. »Zanimivo je, da sem v RTV-jevi dokumentaciji pogledal 150 prispevkov, a so bili tako razdrobljeni, da iz njih nikakor ni bilo mogoče potegniti kratkega povzetka o tej temi,« se spominja Robar Dorin. Bolj kot s podatki se je zapletalo s financami, zato je film nastajal postopno. »Najprej sem posnel krajši dokumentarec v sklopu oddaje Dosje na TV Slovenija. Ta del zdaj pomeni približno tretjino filma. Pozneje sem za drugo redakcijo posnel še film o italijanskem kaplanu, ki je bil priča ravnanju fašistov. Tudi ta material sem uporabil v filmu. Na koncu je tako iz dveh filmov in dodatnega gradiva nastal nov film.« Film, ki ga je produciral Studio Vrtinec, je dobil pospešek, potem ko je na predlanskem javnem razpisu dobil avdio-vizualna sredstva ministrstva za kulturo. Na koncu se mu je kot koproducentka pridružila še TV Slovenija, ki bo film kmalu tudi predvajala.
In kakšen je pravzaprav film? Gre za nekakšen kolaž najrazličnejših, tudi robustnih posnetkov, ki pa v dveh učnih urah zgodovine postreže z izčrpnim povzetkom skoraj stoletne zgodovine odnosov med Slovenijo in Italijo. Začne se sicer z vstopom Slovenije v EU, ko je formalno padla meja z Italijo, a kmalu premakne koordinate v svoje zgodovinsko izhodišče. V čas, ko je po prvi svetovni vojni razpadla Avstro-Ogrska ter je Italija zasedla Julijsko krajino, Istro in Dalmacijo ter ko se je vzpostavilo fašistično gibanje, ki je bilo na obmejnem območju še posebno aktivno in okrutno. Vrne se torej v čas, ko je leta 1920 zgorelo vseh pet nadstropij Narodnega doma, središča slovenske kulture na Tržaškem, ko so bile uničene še vse druge slovenske kulturne in poslovne ustanove, ko je bila slovenščina prepovedana v medijih in v šolah ter ko je nastal Tigr, prva organizirana oblika upora proti okupatorju v Evropi.
Tudi v nadaljevanju se film bere kot zgodovinski učbenik o tem, kako je Italiji ob začetku druge svetovne vojne pripadla Ljubljanska pokrajina, temu pa sta sledila organiziran upor in še brutalnejši odziv okupatorja. Pa o tem, kako je Saša Vuga prenehal biti otrok, ko je pri dvanajstih slišal Mussollinija reči, da bo izbrisal vse samce tega plemena. Kako neka druga starejša gospa ne more pozabiti očetovega trupla, ki so ga fašisti odvrgli na vrh kupa umorjenih. Kako je Italija kapitulirala. Kako je bilo slovenskih žrtev bistveno več od italijanskih in je bil med njimi zelo velik delež civilistov, medtem ko so bili med italijanskimi žrtvami skoraj izključno vojaki. Kako Italija po drugi svetovni vojni ni imela lastnih »nürnberških« procesov zaradi interesov zaveznic. In kako je koncu druge svetovne vojne sledilo novo nasilje, tokrat nasilje novih jugoslovanskih oblasti nad pripadniki italijanske manjšine. A zgodovinarji z obeh strani meja so se strinjali, da so številke o žrtvah v fojbah, ki se pojavljajo v Italiji, previsoke.
Robar Dorin tudi mimo aktualne politike ni mogel. Zabeležil je pričevanja o tem, kako so se odnosi med državama sicer stabilizirali, a po zaslugi nekaterih italijanskih politikov in zgodovinarjev italijanska javnost še vedno ne ve za genocidno preteklost italijanskega fašizma. Pa o tem, kako je mešana slovensko-italijanska komisija zgodovinarjev pripravila poročilo o med- in povojnem dogajanju, ki ga je Slovenija sprejela, Italija pa še vedno ne. Italijanski zgodovinarji in publicisti v filmu ugotavljajo, da Italija z zanikanjem preteklosti ruši evropsko ravnovesje, Slovenija in tudi Hrvaška pa medtem nimata hrbtenice, da bi se ji postavili po robu. S prstom so pokazali na slovenske politike, še zlasti nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Na tiste politike, ki so veselo poplesavali, ko jim je kantavtor Iztok Mlakar na državni proslavi prepeval pesem o Primorcu Karlu Špacapanu, ki je avstro-ogrsko, fašistično in jugoslovansko oblast poslal v rit.
Vse to in še več so povedali številni slovenski in italijanski zgodovinarji, pisatelji, publicisti in »navadni« ljudje, tisti, ki so doživeli fašizem, in tisti, ki se poklicno ukvarjajo z njegovo analizo. Med nastopajočimi je tudi tržaški pisatelj Boris Pahor, ki je v zadnjem času, ko je Italija odkrila njegovo štiri desetletja staro delo o preživetju koncentracijskega taborišča Nekropola, postal prava zvezda, kot pravi Robar Dorin, pa je po ogledu filma dejal, da bi ga morali javno zavrteti na največjem tržaškem trgu in nato še v italijanskih šolah. Reakcije Primorcev z obeh strani meje so bile podobno intenzivne. Potem ko so si film ogledali nekdanji tigrovci, so režiserju denimo ponudili, naj se včlani v njihovo organizacijo.
Zdi se, da je poleg zgodovinske analize ključni namen filma Veter se požvižga prizadevanje za to, da bi se veter dejansko požvižgal na meje in da bi pripadniki obeh narodov živeli v večjem sožitju. V takšnem, kot že več kot dve desetletji denimo narodnostno mešana Skupina 85 ali Gruppa 85. Bo torej film videlo tudi italijansko občinstvo? Priložnost za to bo že kmalu. Če so si film pred časom v Trstu ogledali predvsem predstavniki slovenske manjšine, bo na festivalu v Veroni, kamor je povabljen, predvajan zlasti za italijansko občinstvo. Robar Dorin je pred časom na tem festivalu že prikazal del filma in zanj dobil nagrado občinstva.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.