Bralec

Naci porno chic.

»Čakal sem na hodniku. V kuhinji se je preoblekla. Vrata so bila za režo odprta. Slekla si je haljo in stala v svetlo zeleni kombineži. Čez naslonjalo stola sta viseli dve nogavici. Vzela je eno in jo z menjaje prijemajočima rokama nabrala v svitek. Lovila je ravnotežje na eni roki, oprla peto druge na njeno koleno, se sklonila naprej, potegnila zvito nogavico čez prste, postavila prste na stol, povlekla nogavico čez meča, koleno in stegno, se nagnila vstran in pritrdila nogavico na podvezo. Vzravnala se je, spustila stopalo s stola in segla po drugi nogavici. Nisem mogel odvrniti pogleda od nje.« Tako Bernhard Schlink v romanu Bralec opisuje, kako 15-letni Michael perverzno opazuje tramvajsko sprevodnico Hanno Schmitz, ki je 20 let starejša od njega. »Čutila je moj pogled.« Ni čudno: s pogledom jo slači, izsiljuje, posiljuje. In svojih fantazij - svojih »grešnih misli« - se ne more otresti. Problem je v tem, da 15-letnik to žensko gleda tako, kot so najstniki gledali starejše ženske v italijanskih seksi komedijah iz sedemdesetih, recimo Lauro Antonelli v famozni Igri z ognjem. Ja, gledali so, kako se slači, ja, drgetali so ob pogledu na njene nogavice in podveze, ja, svojega pogleda niso mogli odvrniti, ja, svojih fantazij se niso mogli otresti, in ja, Laura Antonelli je čutila njihov izsiljevalski pogled. Potem jih je pofukala. Tako kot Hanna malega Michaela. Razlika je le v tem, da se v teh seksi komedijah, ki so deflorirale demokrščansko Italijo (pa i šire), na koncu ni izkazalo, da je Laura Antonelli v resnici vojna zločinka. V Bralcu se zgodi natanko to: za nepismeno Hanno (Kate Winslet) se izkaže, da je bila vojna zločinka, paznica v Auschwitzu, birička, ki je odločala, kdo bo umrl in kdo ne. Ko ji sodijo, se Michael - zdaj že starejši (ne več David Kross, ampak Ralph Fiennes) - svojih fantazij še vedno ne more otresti. Le zakaj? Zdaj lahko sanjari o fuku z gospodovalno paznico, s kruto dominatrix. Nič, Holokavst je postal spolna fantazija. Bralec - navidez zgodba o povojni Nemčiji, ki je od zgroženosti, sramu in občutka krivde obmolknila, ker je pustila, da so krematoriji, plinske celice in iztrebljanje postali vsakodnevno okolje - je le blazirani naci porno chic. To ni le trivializacija Holokavsta, ampak že skoraj zanikanje Holokavsta.
Mnogi zdaj pravijo: Bralec mi je dal misliti. Šur, meni tudi, le da očitno iz povsem drugih razlogov. Ko je Hannah Arendt na začetku šestdesetih poročala z izraelskega sojenja Adolfu Eichmannu, enemu izmed arhitektov Holokavsta, je ugotovila, da je Zlo banalno - pred sabo je namreč videla le nemočnega, betežnega starčka. Je to pošast? Da je Zlo v resnici povsem banalno, nas skuša prepričati tudi Bralec - problem je v tem, da nas sili v sočustvovanje s tem Zlom. Poanta Hanne Arendt je bila ravno obratna: če Zlo izgleda banalno, še ne pomeni, da se nam mora smiliti. Hanna Schmitz kasneje - v zaporu - spregleda, hej, celo pisati in brati se nauči, kar Schlink označi za »prosvetljen korak«. Iskreno rečeno: briga me, če vojna zločinka spregleda in če se nauči pisati in brati. Bi se nam Hitler zdel seksi, če bi ga prijeli in če bi potem na sojenju skesano priznal, da je bil Holokavst napaka? Holokavst, pri katerem so, mimogrede rečeno, voljno kolaborirali tudi domobranci in ustaši, je bil tako neizrekljivo srhljiv, da si tisti, ki so ga zagrešili, ne zaslužijo niti »odrešitve« niti milosti »prosvetljenih korakov«. Zato tudi ni razloga, da bi se nam vojne zločinke smilile - ali pa da bi nas spolno vzburjale.