Mu pač ni do tebe

Slaba reklama za heteroseksualnost.

Ste kdaj čakali, da vas bo poklicala? Ali pa poklical? Če vas je poklicala, ste si rekli: očitno ji je do mene. Če ni poklicala, pa ste si rekli: očitno ji ni do mene. V romantični komediji Mu pač ni do tebe - resda epski, zelo dolgi, čudno predolgi - se vsa kompleksnost zvede na to: na tisti telefonski klic. (Če ne bi bilo telefonov, ljubezni ne bi bilo več.) Na tisti da/ne. (Ko ni bilo telefonov, ni bilo ljubezni.) Toda ironično: sam film hlini prav to - kompleksnost. In dobro veste, kaj naredi h'woodski film, ko hoče izgledati kompleksno: vzame kopico likov, med katerimi potem šviga kot kaka oguljena neonska reklama. Prikazuje jih kot unikate, toda v resnici so unikati iz druge roke - tako klišejski, tako upehani in tako dehidrirani, da jih morajo igrati zvezdniki, da bi izgledali sprejemljivo. Če jih ne bi igrali zvezdniki, jih sploh ne bi bilo. Sprhneli bi. Pomeni: kompleksnost teh »kompleksnih« filmov je le v izbiri zvezdnikov. In film Mu pač ni do tebe je »kompleksen« le zato, ker v njem igrajo Jennifer Connelly, Jennifer Aniston, Drew Barrymore, Scarlett Johansson, Ben Affleck, Bradley Cooper, Kevin Connolly, Ginnifer Goodwin in Justin Long. Jasno, trik je v tem, da krožijo drug okrog drugega, da se tipajo in ovohavajo, da se iščejo - oh, in da se po malem smešijo, ponižujejo in samoponižujejo. Nekateri so poročeni, pa nočejo biti več, drugi se hočejo poročiti, pa se ne morejo, tretji pecajo poročene, četrti se dajejo le dol, saj veste, ker se bojijo stalnih zvez, medtem ko peti dajejo le nasvete. Vsi skupaj pa so videti kot plastificirani kolektiv, ki je pobegnil iz Zmenkarij in ki ni ravno dobra reklama za heteroseksualnost. Ali bolje rečeno: Mu pač ni do tebe je eden izmed tistih politično korektnih heteroseksizmov, ob katerih si lahko rečete le - čas je, da se heteroseksualci v filmih umaknejo v vloge evnuhov.