12. 3. 2009 | Mladina 10 | Kolumna
Krhka Unija
Nad vzhodom EU visi senca putinizma, na zahodu pa že obstaja berluskonizem
© Tomaž Lavrič
Bližnji vrh Evropske unije bo seveda potekal v znamenju krize. Voditelji se bodo trudili obuditi nekaj solidarnosti in varnosti, ki ju je v dobrih časih jamčila skupnost. Česa velikega pa ne bodo dosegli.
Kriza neusmiljeno razgalja stare in nove slabosti EU. Pred šestimi desetletji je nastala iz povojne potrebe po miru, potem jo je gnala naprej zlasti ekonomska koristnost skupnega trga. Nedvomno je zgodba o uspehu: prinesla je mir, stabilnost, gospodarsko napredovanje - vse to v okviru svoje hibridne narave, ki niha med zvezo držav in federacijo. Trdnejše povezovanje se je ustavilo pred kakimi 15 leti - več suverenosti članice Bruslju niso hotele oddati. Tega tudi lizbonska pogodba, če bo sprejeta, ne bo bistveno spremenila. Nekdanji zanos je izginil, Unija že lep čas živi rutinsko, a še kar uspešno. Zdaj, v globalni krizi, pa so nekatere iluzije padle kot omet s stene - ekonomsko je ranljiva enako kot Amerika, tudi sama se je šla nebrzdan kapitalizem, krhka je. In njena prebivalstva so slabe volje.
V bistvu jo ta čas mučita dva glavna problema.
Prvi - očitnejši - je gospodarska kriza skupaj z negotovimi odgovori nanjo. Članice so različno razvite in različnega zdravja. Ene bežijo v protekcionizem, druge vidijo v EU zadnjo možnost za pomoč, tretje vir vsega zla. Kriza je tokrat najprej izbruhnila na bogatem severozahodu (Anglija, Islandija, Irska), toda scela sta vzhod in deloma tudi jug Unije bistveno na slabšem. Bogatejše članice so pred hudo dilemo: ali bodo, čeprav same v težavah, pomagale sorodnicam v še večji stiski, ali pa se bosta v nevarnosti znašla evro in vsa EU.
Za zdaj vsakdo še naprej rešuje svojo kožo. Tako je protikrizno sodelovanje v EU - izjema sta evro in skupna banka - komaj kaj boljše kot v svetu nasploh. Na svetovni ravni je temeljno protislovje med nacionalnimi politikami in globalno krizo nerešljivo - razvojne razlike so prevelike, skupne institucije in občutek planetarne povezanosti pa prešibki. EU bi morala biti veliko na boljšem, a vsaj za zdaj ni.
Drugi - prikritejši - problem je ogroženost demokracije. Kriza je velika priložnost za populiste in avtokrate. Teren zanje se širi že dalj časa; sestavljajo ga pritiski globalizacije in neoliberalnih reform, naraščanje socialnih razlik, težave srednjega razreda in brezup revežev, etnična nasprotja zaradi priseljevanja ... Vsi ti elementi se v krizi po vsej celini naglo zgoščajo v nevarno zmes.
To družbeno nelagodje je večinoma ustvaril neoliberalizem, povezava kapitala, ki je na račun večine koval vedno višje dobičke, in politike, ki mu je to dopuščala. Rezultat: zaupanje v politiko, menedžerje in javne institucije kopni, odpira se prostor za populizem - tisti, ki jih je mogoče zapeljati, čakajo na zapeljivce, kot je zapisal nekdo. Položaj je nevarnejši na vzhodu Unije, toda tudi zahod še zdaleč ni imun proti populizmu, ki se praviloma druži z nacionalizmom in avtoritarnostjo ter frustriranemu ljudstvu ponuja sumljive bližnjice mimo zamudnih demokratičnih postopkov. Velike zmerne stranke izgubljajo privržence v korist zlasti desnih populistov ali skrajnežev ali pa se tem, še slabše, prilagajajo. Nad vzhodom tako visi senca putinizma, na zahodu pa že obstaja berluskonizem. Dvomi o demokraciji in kapitalizmu se krepijo povsod.
Po terorističnem napadu 11. septembra je bila svoboda (demokracija) na Zahodu, zlasti v Bushevi Ameriki, zlorabljena v imenu fizične varnosti, v sedanji krizi pa jo ogrožajo naraščajoča socialna stiska, politična nevroza in strahovi, na katerih se, kot rečeno, pasejo populisti in nedemokrati. V razpadli ali temeljito zrahljani Uniji bi skupaj z ekonomsko in politično povezanostjo usahnila tudi mehka prisila demokratičnosti - zdrsi v (pol)diktature na ruševinah EU bi bili veliko lažji kot doslej.
Odgovori evropske politike na pogrezanje v recesijo so za zdaj v bistvu namenjeni ohranitvi statusa quo pred izbruhom krize. Toda samo metanje denarja v finančne luknje je očitno premalo. V praksi sicer potekajo pomembne spremembe, zlasti se vzpostavlja nova, bistveno večja vloga države, a le zato, ker lahko samo ona prepreči zlom celotnega sistema. Kako trajne in globoke bodo te izsiljene spremembe, ostaja povsem nerešeno vprašanje. Če verjamemo Naomi Klein, bo šok te krize uporabljen za revitalizacijo neoliberalizma. Politika se je z njim spečala in tako sozakrivila krizo, toda nazadnje se bo uklonila najmočnejšim pritiskom. Za zdaj se resnim vprašanjem o preteklosti in prihodnosti izogiba. V bistvu razmišlja samo o majhnem odseku sedanjosti, ravna z refleksom trenutnega preživetja in si niti ne skuša ustvariti kake vizije. S to vkovanostjo v sedanjost, ki pa je klavrna, teren še naprej prepušča populistom in nedemokratom. Tudi iz krize se bo teže skopala, saj v prebivalstvu ne more obuditi zaupanja, kritičnega elementa krize.
To poglablja in podaljšuje tudi krizo Unije. Združeni Evropi prvič resno grozi razpad, temeljito zrahljanje ali zdrs v nepomembnost. Tako so ogroženi tudi vsi njeni poglavitni dosežki: mir, demokracija, kolikor toliko dostojna socialna država, skupni trg. A ne samo to. Evropa bi se z nazadovanjem Unije dokončno odpovedala temu, da bi postala resen igralec na svetovnem odru, ki po koncu ameriške nadvlade paradoksno postaja čedalje bolj nepredvidljiv. Ugasnila bi tudi njena privlačnost zgodovinsko novega modela za prostovoljno povezovanje držav. Svet brez EU bi bil nevarnejši.
Adam Michnik je nedavno zapisal: nacizem je zmagal zato, ker ni nihče branil demokracije, ne intelektualci, ne delavci, ne sindikati. Zmagal je partikularni egoizem. To se lahko ponovi, pravi Michnik; današnjo Evropo ogrožajo cinizem, ki vodi v šibkost, in avtoritarni projekti. Tudi mnogi drugi avtorji (Colin Crouch, Ralf Dahrendorf ...) svarijo, da se ves Zahod že nekaj časa pomika v postdemokracijo, zvarek populizma, avtoritarnosti in politike kot marketinga namesto veljave klasičnih demokratičnih mehanizmov.
Kriza je nevarnost prehoda v invalidno demokracijo občutno okrepila. Pred njo ni varna nobena članica. Če bi hkrati propadla ali shirala tudi Unija, bi lahko celina zaradi prepleta obojega znova postala kaotična in nevarna sama sebi. V tveganem času živimo. Fatalizmu se ni treba prepustiti, a grožnje so velike in realne. Vse kaže, da bomo še nekaj časa živeli s paradoksom: za prelom z neoliberalizmom, za temeljito korekturo kapitalizma, je potrebna trda lekcija daljše in globlje krize, toda taka kriza se lahko izteče celo v vojno vseh proti vsem in okrnjeno demokracijo. Vse je zelo odprto. V Ameriki se je velika depresija končala z New Dealom, v Evropi s Hitlerjem.
Na svojem koščku Evrope bi bilo v tem negotovem prehodnem času pametno početi troje. Po svojih močeh paziti na obstoj in zdravje EU, negovati dobre odnose s sosedi in, tretjič, civilizirati lastni kapitalizem tako, da bo razvoj odločilno uravnaval javni interes, ne pa nenadzorovani kapital, ki bi navadne ljudi rad spremenil v delovne živali ali celo živali brez dela. Zraven pa seveda zagrizeno skrbeti za dobro staro demokracijo. Nič od tega ne počnemo res dobro.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.