Vladislav Bajac: Knjiga o bambusu

Katekizem in abecednik

Bodhidarma, prvi patriarh, ki je na Kitajsko prenesel budizem, ki je predhodnik japonskega zena, je nedoktrinarnost in odsotnost metode zajel v dovolj znani lapidarni štirivrstičnici, gathi: Poseben prenos mimo spisov, / nobene odvisnosti od besed ali črk; / neposredno kazanje na človekovo dušo, / vpogled v lastno naravo in uresničenje budovstva. Če poenostavimo, praktični in ozemljeni zen, katerega ime izhaja iz zazena, sedeče meditacije, in so zato rošiji in učitelji jako nenaklonjeni filozofiranju in akademskim razpravam tistih brez sedeče garaške prakse, vztraja v prepričanju, da so besede in sutre kot prst, s katerim kažemo na Mesec. Večinoma bodo ljudje buljili v prst in ne razumeli, da se mora pogled odpreti in slediti nepokazljivemu, in zdi se, da je veja, razen v škrtih koanih, komentarjih teh in zglednih anekdotah, ravno zato nenaklonjena pisavi, konceptualizaciji, literaturi, vzporednim svetovom. Bajčeva Knjiga o bambusu je torej že vnaprej nekaj zenu dodanega in tujega, splošni iluziji dodana izmišljija, še ena tančica čez prejšnje; gre za tlačenko raznih zgodb, ki se jim pozna čas nastanka, konec osemdesetih, zato značilen odnos do zgodovine in tedanjih virov. Začne se s pravljičnim rojstvom iz bambusa, v pripovedi sledimo usodam poštenih samurajev in šogunov, vzponu hudodelcev in preganjanju pravičnikov, zgodbam o novicih in popisom samostanskega vsakdanjika, vmes so aluzije na Hamleta, vloženi traktati o bambusu, vrstah, negi in uporabnosti, ena sama hvalnica visoki travi.

Gre za zmes politike in zgodovine, posameznikov, ki se vzpenjajo ali bežijo pred nemilostjo, za ljubezenske zgodbe pretežno nesrečne narave, konča se z modrim in radostnim sprejetjem nasprotnih principov, prejšnja sovražnika se pomirita in otroško vriskata od ugodja in prenehanja mržnje ob ponovnem snidenju. Ta pisava je orientalsko ciklična, vložene zgodbe pa nimajo osrednje literarne osebe, te so pomnožene, kar omogoča večjo časovno in krajevno razvejenost, to pa deluje kot fantazijska in fantastična, skoraj tolažniška in zmuzljiva zgodba o nekje drugje, spisana v rahlih potezah in brez ostrih robov. Na vsak način pa je Knjiga brez skoraj pričakovanega mesta, v katerem naj bi se um soočil sam s sabo; nobene deziluzije ne omogoča, bralska pričakovanja postopno nežno usahnejo. Ka-leidoskopu čudežnih preobratov in preganjane nedolžnosti, prozi, sledita še usmerjevalna in pojasnjevalna dela, Medgovor kot nekakšna avtorjeva intervencija in razlaga, in več kot 70 strani dolg pojasnjevalni slovar, večinoma gre za skice zgodovinskih osebnosti in razlago osnovnih, pretežno sanskrtskih zidakov budizma; kot da bi hotel avtor krhke prelive prepisati še enkrat na drug način, slovarsko, v geslih, vendar tudi malo odveč.