Revni milijonar

za +

Happy end.

Ob Revnem milijonarju, Oskarjevcu in najbolj nagrajevanem filmu lanskega leta, postkolonialnem križišču britpopa in Bollywooda, posnetem po bestsellerju nekdanjega indijskega diplomata Vikasa Swarupa, se boste spraševali le eno: bo Jamal (Dev Patel), fant iz mumbajskega sluma, na koncu dobil punco in denar, samo punco ali samo denar? Vprašanje je torej le: kako happy bo happy end? No, film preseže potencial tega vprašanja, saj je en sam happy end. En sam crescendo, eno samo naraščanje in stopnjevanje happy enda. Specifično: Revni milijonar je happy end, ki se vali v ritmu oddaje Lepo je biti milijonar, v kateri Jamal pravilno odgovori na vsa vprašanja. Je genij, goljuf ali le lucky? Producenti, ki menijo, da goljufa, ker pač manjvredni tea boy iz sluma - brez šol, brez izobrazbe, brez zdravstvenega zavarovanja, brez zvez v kakem bangalorejskem klicnem centru ipd. - vsega tega ne more vedeti, ga pred finalnim vprašanjem, vrednim 20 milijonov rupij, predajo policiji, ki skuša njegovo »priznanje« izsiliti z mučenjem. Toda tortura, ki je dobra metafora sodobnega entertainmenta, ne zaleže - vse, kar je vedel, je povedal v oddaji Lepo je biti milijonar. Slum, v katerem živi in v katerem ljubi oddaljeno, nepristopno Latiko (Freida Pinto), je resda tematski park zgoščene, odvratne, povsem deklasirane revščine, toda znanje - informacije, magari trivia - ni več tako razredno pogojeno, da ga Jamal, prestreljen s spomini na protimuslimanski ekstremizem, patologijo globalizacije, getoiziranim kaosom in fiksacijo na indijskega megazvezdnika Amitabha Bachchana, ne bi mogel pobrati na ulici. Ob vsaki travmi, frustraciji in deziluziji se človek nauči kaj novega - in če so travme, frustracije in deziluzije dovolj hude, si to tudi zapomni. V slumu so dovolj hude. Ko človek nima več česa izgubiti, se vsega spominja. Bolečina morda res ni pravi odgovor, toda zastavlja vprašanja, ki prinašajo pravilne odgovore - oh, in seveda, Jamalu daje tisti neizogibni občutek, da je v središču sveta, pa četudi dobro ve, da je z vsakim odgovorom nekaj izgubil. Hja, Jamal bi lahko povsem mirno dahnil to, kar si je v filmu Se spominjaš Dolly Bell? stalno ponavljal Dino (Slavko Štimac), fant iz socialističnega sluma: »Vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujem!«