John Maxell Coetzee: Deška leta: prizori iz podeželskega življenja

+ + + + +

Črno-beli svet

Otroški pogled je v prozi pogost, izkorišča razlike med odraščajnikovim dojemanjem sveta in razumevanjem odraslih in je potem, da bi bil učinek večji, vse navadno popisovano od znotraj, manjša vednost govorca prinese subverzivnost, ruši dominanten, tog model. Potopljenost v otroško dojemanje najpogosteje očisti svet ideologije, razkriva njegove potlačitve, pričara ga kot čudežnega in še nerazdeljenega, to je svet celovitosti pred usodnimi delitvami, to je svet Ljubezni, če parafraziramo kar naslov enega reprezentantov, Marjana Rožanca. Coetzee je že v prejšnjih prevedenih knjigah hladen, racionalen, zadržan, zato tudi jezikovno izredno natančen, fragmentaren.

Roman V srcu dežele sploh govori o ženski, ki se ji na farmi meša od samote, ker ni jezika, s katerim bi lahko komunicirala s svojimi služabniki, in tudi tokrat, v Deških letih, ubere neobičajno pot, predpuberteto poba, ki je on sam, popisuje s kar največjo distanco, o njegovih strahovih piše tretjeosebno, distancirano, kar mu omogoča analizo burnega notranjega sveta, ki je en sam nesporazum. Za katerega je, na kratko, ob edipalnih zadevah, puberteti in zagatah ob prvih sramežljivih znakih poželenja, skrivnostnega vzburjenja ob ženskah in malo tudi vrstnikih, še najbolj kriv apartheid. Coetzee je odraščal v letih po drugi vojni v Južnoafriški republiki, ki je bila notranje razklana, na Angleže in Bure, potem so se delili še na katolike, kristjane in žide. Samoumevnost rasne diskriminacije daje skrivnostno ozadje, gre za prastrah, ignoranco, nezmožnost jezika, Coetzee je lingvist; če eni onikajo, drugi na to skoraj ne smejo reagirati, ker večine ni oziroma je navzoča drugače, na neki drugi ravni. Jasno, da je poba najbolj strah maščevanja mešancev, boji se, da bo končal v afrikanarskem, burskem razredu, do domorodcev pa se sploh ne zna obnašati, pravzaprav mu je nerodno, ker se ne more strinjati z ignoranco, ki je v navadi, prebiti pa je tudi ne zna. Najdeva potem analogije v pravljicah, ugotavlja, da so oni tretji brat, če je tretji tisti ponižni, marljivi in če sta prvi in drugi beli in mešani. Čudi se, da od vseh vraž v materini družini upoštevajo samo tisto, da je treba skodelico razbiti, če je iz nje pil mešanec, pa še pri tem niso dosledni, takšne stvari.

Odločitev, da bo spomin človeštva, da bo vse zgodbe, ki jim je pričeval, zapisal, je samo nadaljevanje tiste usmeritve ob pisanju in požiranju knjig, sluti, da je pisanje nekaj temnega, preliv, izliv, način komunikacije s svetom, ki presega vsakdanjo govorico. Poba iz Otroštva torej že na koncu te knjige ugotovi, kaj bi želel biti, očitno mu to potem uspe; leta 2003 je dobil Nobelovo nagrado. O nadaljevanju pa govori naslednji roman, Mladost, katerega prevod je izšel sočasno.