Paul Auster: Brooklynske norosti

+ + +

Sodobni urbani roman.

Če se je nekoč razmerje med mestom in vasjo merilo z dinamičnostjo proti statičnosti, je sodobni urbani roman prevzel lastnosti imobilne vasi. Njegov junak torej ni pustolovec, ampak zapečkar, ki ždi v svoji četrti. Še več, Austerjev junak je v resnici antijunak. Ko se po dekadah zakona loči, zboli za rakom, gre v penzijo in le še čaka na uro smrti. Dispozicija, ki je kvečjemu primerna za konec romana, je tu zaganjalni motor, ki oživi junaka. Ko si je primoran osnovati življenje na novo, sproži vitalnost, ki jo krasi modrost v obliki samoironije. In kajpak sposobnost opazovanja, zlasti drobnih norosti, ki jih človek v prosperiteti niti ne opazi, kaj šele, da bi znal ob njih postati in jih užiti.

Distanca do samega sebe omogoči junaku zorni kot, iz katerega poganjajo celo nastavki angažiranega socialnega romana. Zakaj bi pisali le avtobiografije uspešnih ljudi v velikih nakladah, zakaj bi iz efemernega življenja pokojnega uradnika ali slehernika ne naredili življenjske zgodbe v nekaj deset izvodih, v žanru, ki bi ga vneto prebirali preživeli sorodniki?

Roman, ki podira meje, tako okusa, normalnosti kot užitka, predvsem pa zacementiranih samoumevnosti. Nikoli nisi odpisan, naj si bivši novinar, upokojeni učitelj ali porno zvezda v zatonu, vsak lahko usodo vzame v svoje roke in si izmisli nov poklic.

Skratka, himna individualizmu skozi norosti življenja.