DOOM: Born Like This

+ + + +

Življenjska zgodba Daniela Dumila Thompsona kar kliče po filmski ali, še bolje, po stripovski upodobitvi. Ko je bil še mladenič, se je na prehodu iz osemdesetih let v devetdeseta skupaj z bratom Dingilizwejem izkazal v obetavnem tandemu KMD. Fanta sta dvignila nekaj prahu in okoli leta 1990 podpisala pogodbo z velikanko Elektro, a sta se z njo med pripravami za drugi album tudi sprla, predvsem zaradi izrazitega slogovnega obrata - iz pozitivnega, ''nativetongueovskega'' hiphopa sta zavila v radikalnejši rap, kar je eksplicitno kazala tudi kontroverzna naslovnica s črnim moškim na vislicah. Sodelovanje se je končalo, potem pa je Dingilizwe umrl v prometni nesreči. Daniela (takrat se ga je držal vzdevek Zeb Love X) je vse skupaj tako potrlo, da je za nekaj let dobesedno izginil.

Na sceno se je v slogu stripovskega antijunaka vrnil konec devetdesetih, z novim imenom MF Doom in masko, brez katere se zdaj nikoli ne prikaže v javnosti. Sledilo je hiper-aktivno obdobje neštetih albumov, ki jih je posnel pod različnimi imeni, med njimi pa izstopa sodelovanje z Madlibom pri projektu Madvillain. Doom si je z enkratnim slogom produkcije in repanja ter s svojim imidžem pridobil zvesto publiko po vsem svetu, lahko bi govorili o pravi mali subkulturi ali gibanju. Pred približno tremi leti so pri britanski založbi Lex (nastala je kot podzaložba Warpa) napovedali ploščo, a Daniel je spet poniknil. Izhajali so sumljivi albumi s starejšim materialom, govorilo se je, da je bolan, največ prahu pa so dvignile špekulacije, da na festivalskih odrih namesto njega nastopajo zamaskirani prevaranti. Del Doomovega poslušalstva je bil besen. Pritisk je dosegel vrhunec ob izidu novega ploščka, ki je že močno zamujal. Born Like This je DOOMova prva prava plata po štirih letih (ja, spet je spremenil ime, zdaj ga je treba pisati z velikimi črkami). In res je prava. Produkcijo so delali sami mojstri: Madlib, J Dilla, Jake One in jasno DOOM sam, med gostujočimi vokalisti pa najdemo wutangovca Reakwona in Ghostfacea Killaha, nastopi celo veteran Bumpy Knuckles. Nekatere od podlag, ki sta jih delala Dilla in Madlib, so sicer starejše in večkrat slišane, svežino pa je prinesel Jake, ki je podpisal tudi prvi singel Ballskin. Kljub štirim različnim producentom so podlage kohezivne, surove in umazane. Nič revolucionarnega, a hkrati povsem pisano na kožo DOOMovemu čudaškemu nakladanju rim, ki jih je na trenutke zelo težko razumeti, saj gre za naracije, sestavljene iz skupkov abstraktnih metafor, te pa so včasih bolj, drugič manj povezane. Res je, da Born Like This ni DOOMov najlucidnejši izdelek doslej in zelo verjetno je, da gre za kompilacijo starega in novega materiala, ki so jo skrpali, ker je album pač moral iziti. Takšni prijemi so navadno, a na srečo ne tokrat, pogubni. O kakšnih novostih bi sicer težko govorili, suvereno pa lahko pokimamo, da se je DOOM vrnil. Udarno.