Marley in jaz

zadržan -

Pasje življenje.

V času, ko ameriški časopisi serijsko crkavajo, je res lepo videti film, ki še vedno verjame, da je služba pri ameriškem časopisu najboljša in najbolj varna služba na svetu. John (Owen Wilson) in Jenny (Jennifer Aniston) sta novinarja, ki se naveličata hladnega, sivega, depresivnega Michigana - točno, preselita se v sončni, vedno topli West Palm Beach, kjer dobita službi pri konkurenčnih časopisih. Razumete, ne: ameriški novinar lahko izbira, pri katerem časopisu bo delal. Kot bi rekla Wayne & Garth: Nooooot! Če bi se John & Jenny preselila v Denver ali Seattle, ne bi mogla izbirati, saj imata Denver in Seattle po novem le še po en časopis - Rocky Mountain News in Seattle Post Intelligencer sta crknila. Toda John & Jenny, ki sta na Floridi očitno varna pred recesijo, nimata le konkurenčnih služb, ampak tudi konkurenčna pogleda na svet: John je ležeren in infantilen, Jenny je zrela in načrtovalska. In dalje: Jenny hoče otroka - John ji kupi psa. Prihodnost, ki naj bi jo intonirala družina, preložita. Jenny je boljša novinarka kot John, ki mu steče šele, ko začne objavljati kolumne o življenju z Marleyjem, »najslabšim psom na svetu«, ki slovi po grdem obnašanju. Če se ne bi obnašal »grdo«, ne bi bilo avtobiografskih kolumen. Še huje, če se ne bi obnašal »grdo«, bi ga John zamenjal - brez Marleyja ni kariere. Film Marley in jaz je komedija, ki hoče, da jo jemljemo resno. Komedija, ki zahteva naše solze. Zakaj? Ker v njej nastopa pes. Marley the labradorec. Owen Wilson in Jennifer Aniston sta premalo - če ne bi bilo psa, ne bi bila vredna niti omembe. Če ne bi bilo psa, bi težko zaznali, da je sploh kaj med njima. Če ne bi bilo psa, ne bi opazili emocij, ki so med njima. Če ne bi bilo psa, ne bi opazili kriz, ki ju žrejo. Če ne bi bilo psa, ne bi opazili, da čas teče in da se starata. Če ne bi bilo psa, ne bi imeli občutka, da sta se v desetih ali petnajstih letih sploh kaj postarala. In seveda, če ne bi bilo psa, bi moral na koncu umreti eden izmed njiju. Pes ju naredi - in humanizira. Še več: ekspresivnost psa je ta, ki daje njuni zgodbi smisel. Ironija je le v tem, da pes ne ve, kaj se dogaja. Da torej ne ve, kaj počne. Nima pojma. Še toliko bolj, ker Marleyja ne igra en pes, ampak ga v različnih življenjskih obdobjih igrajo različni psi. Owen Wilson in Jennifer Aniston potrebujeta psa, da bi izgledala živa.