Srce iz črnila

proti

Bralec.

Italijanska mesteca, v katerih so posneli Srce iz črnila, izgledajo tako, kot da so jih postavili le za dve uri. In tudi statisti, okej, »ljudje«, ki nastopajo v tem filmu, izgledajo le začasno. Kot da jih bodo čez dve minuti usmrtili, tako da imajo zdaj le še toliko časa, da preštejejo gumbe na rabljevem plašču. Srce iz črnila, posneto po fantazijskem romanu Cornelie Funke, je presenetljivo statično, mrtvo, anemično, arhaično, dolgočasno. Kar pa ni le hudo, ampak katastrofalno, še zlasti če pomislite, da naj bi bila to neke sorte himna branju in knjigam. Še več: demonstracija moči knjig. Glejte, kakšno moč imajo knjige! Ko bereš na glas, lahko dobesedno spremeniš tok zgodovine - meja med fikcijo in realnostjo se podre. Ali natančneje: ko bereš na glas, lahko like iz knjige potegneš v realnost, realne osebe pa posesaš v knjigo! Toda tega daru nimajo vsi, le »Srebrni jeziki«. In knjigovezec Mo (Brendan Fraser) je eden izmed njih, magični bralec. Ko bere, knjige oživijo. Razlog več, da je pred desetimi leti naredil hudo napako, ko je svoji hčerki Maggie (Eliza Hope Bennet) na glas bral srednjeveški roman Srce iz črnila - njeno mamo je posesalo v roman, iz romana v realnost pa je potegnilo dva negativca, Kozoroga (Andy Serkis) in Prahoprsta (Paul Bettany). Si predstavljate, da bi ji bral Stalinovo biografijo - ali pa Hitlerjev Mein Kampf? Si predstavljate, da bi imela ta dar Manca Košir, znana bralka knjig - in da bi vam potem na glas brala kak slab slovenski roman? To bi bila internacija. Bi se res radi preselili v kak Grafenauerjev palimpsest? Zato lažje razumete, zakaj skuša Mo, depresivni Indiana Jones, svojo ženo rešiti iz tega harrypotterskega romana. Heh, najti mora le še pravi izvod romana. Vsekakor, knjige lahko oživijo, ko jih beremo. Včasih oživijo celo v filmih. Toda v temle filmu, ki bi ga lahko vrteli skupaj z Bralko, umrejo.