István Őrkény: Enominutne novele

+ + + +

Absurdne miniature

Goran Gluvić je v začetku devetdesetih let napisal zbirko kratkih štosnih utrinkov o goševcih (literarna Generacija Okrog Šestdesetih) Harms danes in je pri tem seveda hotel povedati, da je na sledi Harmsa in oberiutov, ruskih avantgardistov, ki so, drugače od kakofonične zaumnosti kubofuturistov, gojili absurden in temnikav humor. V Gluvićevih proznih fragmentih se dogaja vse mogoče, predvsem veliko zmaknjenega, psihologija je umaknjena, saj gre za (psevdo)notorične modele, ki so se svaljkali po sceni, vendar so postavljeni v nenavadne in čudežne okoliščine in pri njihovih napol smešnih in napol tesnobnih dogodkih sodeluje ves svet, neživa narava, vse je zavozlano in se samo čudimo. Őrkényevi fragmenti so podobni, samo da so malce daljši, zato pa bolj razčlenjeni; v zbirki je okoli sto zgodbic, večinoma spisanih v enem samem zamahu in je potem tudi najbolje, da jih na dušek preberemo. Delujejo kot hipna opazka o svetu, ki je čisto premaknjen, drugačen; nima se časa ukvarjati s podrobnimi opisi, z nekaj jasnimi in odločnimi potezami mora skicirati problem, ki je toliko bolj učinkovit, kolikor bolj je fantastično razklan. Zato mora biti nujno tudi naslov kar se le da oster, razprt in na prvi pogled enigmatičen, v napetosti glede na vsebino, nikakor ne pojasnjevalen. Potem vznikajo iz grobov mrliči in se vanje vračajo, kar ni nič novega - to je bilo seveda v šestdesetih pri vzhodnih sosedih že izzivanje -, imamo prizore s prepoznavno socialistično ikonografijo, motnje v zvezah, tečne sprevodnice na tramvajih, takšne stvari.

To je mračna groteska, narobe svet, kot nas avtor opozarja v uvodnem bralnem napotku, zgodbe so absurdne in bizarne, kar je samo reakcija na zmaknjeno realnost, kjer je nekaj zapovedano in nekaj čisto drugega preverljivo res, zato vse škriplje in poka. Zaradi sodelovanja v madžarski revoluciji leta 1956 so Őrkényu prepovedali objavljati in je zato ta zbirka, ki je izšla desetletje kasneje, bolj družbeno zadržana satira kot sočasno pisanje čeških ali poljskih kolegov. Humor je takšne bolj stepske narave, ni recimo politično zaostren, čeprav je ta osvobojenost smotra šarmantna, harmsovska, posredno subverzivna. Drugače od vicev ali skečev je svet tega proznega drobirja bolj izdelan, včasih s poimenovanjem, ki je birokratsko, ali z dlakocepstvom ali s čim podobnim osmeši družbene rituale, govor esteblišmenta in načine obveščanja javnosti, oponaša medijske žanre, anketo in podobno, duhovito, zvijačno. Predvsem pa so zgodbice spisane v žanru in obsegu, ki zaradi svoje hipnosti in hitrosti nikoli ne zapade dolgočasnosti.