Varuhi

zelo za -

Ameriška tragedija.

Kaj bi se zgodilo, če bi Američani dobili vietnamsko vojno? In kaj bi se zgodilo, če bi Richard Nixon preživel in dobil še tri predsedniške mandate, tako da bi bil leta 1985 še vedno na oblasti? Tole: Amerika in SZ bi bili tik pred nuklearnim big bangom. Film Varuhi, bombastična, apokaliptična, hiperkinetična ekranizacija kultnega stripa, ki je vzletel leta 1986 (via Alan Moore & Dave Gibbons), se dogaja v alternativni zgodovini, zato so lahko tudi sile, ki skušajo »zaščititi« tok te alternativne zgodovine, le hudo alternativne - maskirani superjunaki, vigilanti, ateistični Bogovi, ki so z enako lahkoto eliminirali JFK-ja in nastavljali latinoameriške hunte, ki so zgodovino zazibali v ameriški sen in ki jih je Nixon potem »upokojil«. Na plači je obdržal le enega izmed njih, ali bolje rečeno, edinega z nadnaravnimi sposobnostmi, dr. Manhattna (Billy Crudup), orjaškega mutantskega fizika, Nietzscheja kozmične teleportacije, orožje za množično uničevanje, ki se blešči, kot da je šlo skozi radioaktivni dež - dr. Manhattan naj bi bil za SZ to, kar je bil projekt Manhattan za Japonsko. Atomska godzila! No, ko Komik (Jeffrey Dean Morgan), eden izmed njih, pade z nebotičnika, se začnejo te odstavljene pošasti hladne vojne, ti »umazani triki« ameriške tajne diplomacije - sociopatski Rorschach (Jackie Earle Haley), utopistični Ozymandias (Matthew Goode), depresivni Nite Owl II (Patrick Wilson), seksi Silk Spectre II (Malin Akerman) - spet sestavljati, prepričani, da jih skuša nekdo kolektivno likvidirati, toda maske, ki jih snemajo, glave, ki jih odpirajo, geopolitika, ki jih je skorumpirala, morala, ki jih je raznesla, makiavelizem, ki jih je okužil, patologija, ki jih je požrla, in atomska masa, ki jim je posesala sen, ne morejo preprečiti, da se armagedonski 11. september ne bi zgodil leta 1985. Ta, ki Ameriko rešuje dovolj dolgo, pač slej ko prej dobi mizantropski, avtodestruktivni, svetopisemski božji kompleks - in spoznanje, da lahko Ameriko rešiš le tako, da jo uničiš, je logični sklep tega postbušističnega ringelšpila, ki ne skriva, da je ameriška zgodovina vedno plesala v ritmu popkulture. V ritmu Apokalipse danes, Dylana, Warhola, Zapruderja, akcijskih figur, fantazij o Marsu, konspirologije, retro pettinga, idolatrije, reklam, katarzičnega nasilja in deževnega bladerunnerizma. Varuhi so konceptualni posthumanistični popkorn, cinični popart spektakel, pop nihilistični slamdance, ki čestita tako tistim, ki so izgubili vero v Boga, kot onim, ki so izgubili vero v človeštvo in reševanje človeštva.