Lajf

Nezakonska mati.

Celjska sedemnajstletnica, ki ji še ni prišlo, zanosi s sedemnajstletnikom, ki ni še nikoli. Njej je ime Ana (Minca Lorenci), njemu pa Vlado (Aljoša Koltak). Najprej se debata o tem, ali naj rodi ali splavi, vname med njo in njeno prijateljico Taro (Tjaša Železnik), nič manj jezno in cinično od nje, potem pa se vanjo zlagoma vključijo še Vlado, asocialni luzer, ki ga za vse boli kurac, njegova mama (Jagoda), primerek požrtvovalne cankarjanke, slovenske »soccer mom«, ki bi za svojega sina naredila vse (hej, da ne bi bil prikrajšan, se nauči celo nogometa!), in Tarin oče (Renato Jenček), brutalni in idiotski alkoholik, ki izgleda tako, kot da se je prikobacal iz slovenske literature, recimo iz Govekarjeve klasike V krvi. Toda problem ni dilema, naj punca rodi ali splavi, ampak kulturna vojna, v katero se rojevajo otroci. Vito Taufer je ne politizira, ampak jo pihne v usta divji, napeti, tesnobni peterici, ki jo inhalira, opotekajoč se med Prešernom in Cankarjem, med Nezakonsko materjo in Skodelico kave - med tistim »Oča so kleli, tepli me« in onim »Pustite me na miru«. V Lajfu je vse brechtovsko pretirano: slog igre, replike, casting. Pretirana ni le slika večno infantilne, patološko narcisoidne Slovenije, v kateri otroke rojevajo otroci. Tudi ko otroci odrastejo, so to še vedno le otroci, ki rojevajo otroke. Recimo: Tjaša Železnikar igra najstnico, Renato Jenček pa njenega očeta - lahko bi bilo tudi obratno. Slovenci nikoli ne odrastejo. Ni čudno: svojim otrokom ne pustijo, da bi mislili s svojo glavo, to pa zato, da bi lažje prikrili, da sami ne mislijo. Razlog več, da vsi skupaj izgledajo kot otroci. In razlog več, da je do pedofilije in incesta potem le korak. Pa sinovi? Nič, podnevi bi radi pofukali svoje mame in pobili svoje očete, toda ko pade noč, si ga raje zdrkajo.