Pariz

Zima njegovega srca.

Pomislite na Magnolijo, na Usodno nesrečo ali pa na Babilon - oh, ali pa na kako drugo sodobno mozaično ponikalnico: liki se prikažejo, potem za nekaj časa izginejo, pa se spet prikažejo in spet izginejo. In tako se prikazujejo in izginjajo slabe tri ure - ali pa dobri dve uri. Lahko bi bili tudi trije več. Ali pa trije manj. Nekateri so za zgodbo nujni, drugi ne. Nekateri so smiselni, drugi ne. Nekateri so tam z razlogom, drugi delajo le gnečo. Nekateri so karizmatični, drugi so le pretveze za lik. Z nekaterimi bi se družili, drugi pa izgledajo le kot deletiranci, reinsertirani v posebno, razširjeno edicijo tega filma. Nekateri so kompleksni, drugi so tam le zato, da bi ustvarjali - okej, hlinili - vtis kompleksnosti samega filma. Problem je v tem, da kompleksnosti in grandioznosti ne dobiš s kopičenjem likov, ki imajo bazično isti problem. V tem primeru - v Parizu, velikem francoskem hitu - je ta problem srce. Mar ni vedno? In seveda: mar ni to že čisti dolgčas? Kdo še pade na to? Sploh pa: kdo še pade na film, v katerem ima junak slabo, šibko, bolno srce? In to dobesedno. Romain Duris, ki je s Cédricom Klapischem prepotoval Evropo (Španska krčma, Ruske lutke), se namreč prelevi v emfatičnega opazovalca bližnje okolice, ko na lepem ugotovi, da je njegovo srce zelo verjetno pogubljeno, tik pred zlomom. Kar pomeni, da je plesa - v nočnem zabavišču Moulin Rouge, v katerem je tezgaril - konec. Razlog več, da se zalepi v svoje kaotično stanovanje. Ker pa je obsojen na smrt, ga začne zanimati vse, kar se dogaja okrog njega - njegova zagrenjena sestra Elise (Juliette Binoche), ločena socialna delavka s tremi otroki, profesor zgodovine (Fabrice Luchini), skrivaj zaljubljen v svojo sms študentko (Mélanie Laurent), arhitekt (François Cluzet), profesorjev navidez srečno poročeni brat, prodajalci na tržnici, ki niso brez zveze z Elise, in rasno pregreta pekinja (Karin Viard), ki ji asistira punca arabskega rodu, da o ilegalnem priseljencu niti ne govorim. Z eno besedo: tipični, predvidljivi, politično korektni feel-good vrtiljak pariške nravi. To videti in umreti? Noooot! Skok v Kamerun? Zapravljanje časa. Katarzična tesnoba? Del obvezne opreme. Baguette? Videl sem Francosko zvezo. Ogledovanje Pariza? Kliknite raje na Google Maps. Okno s pogledom na pokopališče Père Lachaise? Nehajte - ni razloga, da bi bil Duris pokopan z Jimom Morrisonom. Saj ne potrebuješ zlomljenega srca, da bi postal zanimiv, atraktiven ali pa seks. Jamesa Stewarta je v Dvoriščnem oknu prav tako nenadoma začelo zanimati vse, kar se je dogajalo okrog njega, pa je imel le zlomljeno nogo. Nič, srce je preslab izgovor za film. Vraga, srce je celo za ljubezen preslab izgovor.