Ne več let na sodišču, le sestanek ali dva z mediatorjem

Slovenci se veliko tožimo, postopki na sodiščih se vlečejo več let, celo desetletij, obsodb pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku pa ne šteje nihče več. Pravosodni minister rešitev vidi tudi v izvensodnem reševanju sporov, še posebej v mediaciji. V ta namen je ministrstvo pripravilo novi zakon o alternativnem reševanju sporov, ki razširja mediacijo na vsa prvostopenjska pravdna sodišča, minister pa je ustanovil tudi Svet za alternativno reševanje sporov, ki ga vodi Bojana Jovin Hrastnik.

Mediacija naj bi imela pred sodnim postopkom prednost predvsem kar zadeva hitrost in ceno ...

> Postopek mediacije je zagotovo precej cenejši od sodnega. Statistike kažejo, da se večina sporazumov doseže že na prvem ali drugem srečanju strank. Samo okrog 20 odstotkov mediacij, ki so nazadnje uspešno zaključene, se raztegne na tri ali celo več srečanj strank. Ta krajši čas trajanja postopka seveda s seboj potegne ustrezno nižje stroške za stranke.

Poleg tega po mediaciji dobimo dve zadovoljni stranki namesto ene ali celo dveh nezadovoljnih, kot se pogosto zgodi po sojenju?

> V naravi pravdnega postopka je, da pogosto nobena od strank ni zadovoljna, ko zapušča sodišče. Stranka postavi tožbeni zahtevek in sodišče mu včasih ugodi samo delno. Ta stranka potem ni zadovoljna, prav tako ni zadovoljna nasprotna stranka, ki ji je sodišče naložilo neko obveznost. Pri končni odločitvi na sodišču gre za rešitev, ki je strankam nekako vsiljena, pri mediaciji pa jo stranki vzameta za svojo, ker sta si jo sami izpogajali.

Kakšne so mediatorske tehnike, kako mediator stranke, ki se že tožijo, prepriča, da se sporazumejo?

> Pomembna značilnost postopkov mediacije je, da so zaupni. Se pravi, da vse informacije, ki se pojavijo znotraj mediacijskega postopka, tam tudi ostanejo. Ni pritiska javnosti, kakršnega poznamo na glavnih obravnavah na sodišču. Poleg tega so ti postopki neformalni in stranke niso vpete v toga pravila ravnanja kot na sojenju. Stranke se lahko prosto pogovarjajo, lahko se dogovorijo karkoli, lahko se srečujejo na skupnih ali na ločenih sestankih z mediatorjem, celoten postopek se lahko prilagodi strankam. Vse to pogosteje pripelje do sporazuma med strankama kot na sojenju.

Že, ampak kako mediatorju uspe, da se stranke pogosto hitro sporazumejo, če pa se navadni sodni postopki vlečejo leta in leta?

> Mediator išče ozadje spora, tudi tisto, kar sodnika na sojenju ne zanima in ga tudi ne sme zanimati, saj je omejen na tožbeni zahtevek. Poskuša torej ugotoviti, kaj dejansko je zadaj, zakaj je spor nastal in česa si stranke zares želijo. Tisto, kar stranke postavijo kot tožbeni zahtevek v okviru pravdnega postopka, namreč ni nujno tisto, kar si stranke v resnici predstavljajo kot rešitev svoje težave. Mediator torej odkriva resnične interese strank in na podlagi tega oblikuje rešitev, ki lahko vključuje rešitve še kopice drugih težav. Poleg tega je bistveno, da se po uspešni mediaciji razmerja med sprtimi uredijo tako, da v prihodnje ne bodo nastajali novi spori. Tega rešitev v okviru sodnega postopka ne zagotavlja vedno.

Mediator tudi predlaga konkretno rešitev?

> Lahko jo predlaga, ampak gre samo za predlog, ki za stranke ni obvezen. Zadnjo besedo imajo seveda stranke in te lahko navsezadnje od mediacije tudi kadarkoli odstopijo in gredo v redni sodni postopek.

Kakšen pa je idealen mediator?

> Nekateri mediatorji so sodniki, predvsem upokojeni sodniki in pa nekateri tudi še sodeči sodniki, s tem, da jasno velja, da sodnik v zadevi, ki mu je dodeljena na sodišču, nikoli ne mediira. Med mediatorji so potem še odvetniki in pa nekaj psihologov. Pogoj za mediatorja pri okrožnem sodišču v Ljubljani je, da je pravnik, da ima opravljen pravosodni izpit, nekaj let delovnih izkušenj in opravljeno obvezno usposabljanje. Kakšne pogoje bo postavil zakon, pa bo še stvar dogovora v okviru sveta. Nedvomno bo treba zagotoviti ustrezno kakovost mediatorjev, še posebej v postopkih sodiščem pridružene mediacije.

Sodišču pridružena mediacija pa je mediacija znotraj sodnega postopka?

> Mediacija se v Sloveniji razvija šele od leta 2001, gre pa predvsem za sodišču pridruženo mediacijo. Torej za programe, ki so strankam na voljo, ko je tožba že vložena. Pred vložitvijo tožbe stranke za zdaj nimajo prav veliko možnosti za mediacijo. Mediacija, ki jo obravnava bodoči družinski zakonik, pa bo mediacija pred sodnim sporom. Ministrstvo ima za prihodnost sicer že načrte v zvezi z izvensodno mediacijo, ki lahko poteka že pred sodnim postopkom, torej preden je tožba sploh vložena.

Kakšna je razlika med mediacijo, ki jo širite na prvostopenjska sodišča, in poravnavo, za katero naj bi se sodniki sicer trudili na prvem naroku?

> Razlika je velika. Ko sodišče enkrat odloča, odloča v okviru tožbenega zahtevka. Sodnik si takrat prizadeva za sklenitev poravnave o tožbenem zahtevku. Sodišče na sojenju pač pretresa dokaze znotraj tožbenega zahtevka. Tudi tehnike, kako se sodnik loteva poravnave, so drugačne, kot jih ima na voljo mediator v mediacijskem postopku. Tam ni vezanosti na tožbeni zahtevek in se pogosto zgodi, da je sporazum dosežen čisto o nečem drugem, kot je predmet spora.

Ko je sodišču pridružena mediacija uspešno končana, tožbeni zahtevki o tej temi niso več mogoči?

> Stranke v okviru postopka sklenejo sporazum in se tudi same odločijo, kolikšno moč ima ta sporazum, kar zadeva izvršljivost. Zakon strankam že zdaj omogoča, da si zagotovijo, da je sporazum izvršljiv tako, kot če bi imele v rokah sodno odločbo. Na okrožnem sodišču v Ljubljani stvar deluje tako, da ko stranke v mediaciji pridejo do točke, v kateri je možen sporazum, se ta oblikuje, potem pa se pokliče dežurni sodnik in se v njegovi navzočnosti sklene sodna poravnava. Ta sodna poravnava je potem izvršilni naslov, in če stranka, ki ima po sporazumu neko obveznost, te ne izpolni, ima druga stranka možnost, da gre v izvršilni postopek. Položaj strank je identičen, kot če bi imele v rokah sodno odločbo. Nov sodni postopek glede tega je zato nepotreben, saj imajo stranke v rokah odločbo enake moči, kot je sodna odločba.

Bistvo novega zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov je torej mediacija kot obvezna ponudba vseh prvostopenjskih pravdnih sodišč ...

> Zakon ne bo vpeljal mediacije kot obveznosti za stranke, ampak kot možnost, da se zanjo odločijo, če želijo. V nekaterih nemških zveznih deželah je v določenem segmentu pravdnih zadev mediacija obvezna. Je procesna postavka, to pomeni, da morajo stranke najprej v postopek mediacije, šele potem lahko vložijo tožbo. Pri nas tega ne uvajamo. Želimo uvesti sistem, kjer bodo vse stranke imele možnost alternativnega reševanja sodnega spora, lahko z mediacijo ali kako drugače, odvisno od tega, kakšen program bo uvedlo posamezno sodišče. Večinoma bo verjetno šlo prav za mediacijo. Ta je za zdaj mogoča samo pri okrožnih sodiščih v Ljubljani, Kranju, Novi Gorici, Celju, Mariboru in pa pri okrajnem sodišču v Ljubljani. Kako široko se mediacija ponuja v konkretnih zadevah, je zdaj odvisno od posameznega sodišča. Pri ljubljanskem okrožnem sodišču se ponuja samodejno v vseh novih pravdnih zadevah, v gospodarskih sporih in družinskih zadevah pa sodnik po prejemu tožbenega zahtevka in odgovora nanj presodi, ali gre za zadevo, ki je primerna za mediacijo, in jo potem ponudi strankam. Na sodiščih, kjer imajo ali bodo imeli organiziran program mediacije, nameravamo uvesti obvezni informativni narok, na katerem se bo strankam ta program podrobno predstavil.

Gre za nov projekt ali za nadaljevanje iz prejšnjega mandata?

> Ta zakon je povsem nov. Program mediacije pri okrožnem sodišču v Ljubljani je bil vpeljan kot program reševanja sodnih zaostankov. Slovenija je šele lani dobila prvi zakon, ki govori o mediaciji, to je zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah. V preteklosti ni bilo izrecne pravne podlage zanjo. Država sicer doslej razvoja mediacije ni ovirala, hkrati pa ni dajala niti prav nobenih spodbud. Ministrstvo za pravosodje sedaj želi alternativno reševanje sporov predstaviti javnosti, saj ima to lahko pozitiven vpliv na zmanjševanje sodnih zaostankov, hkrati pa gre za do strank prijaznejši način reševanja sporov.

Novi zakon bo torej razširil obveznost sodišču pridružene mediacije, kot jo poznajo na ljubljanskem okrožnem sodišču?

> Če gre za sodišču pridruženo mediacijo, je na sodišču oblikovana služba za alternativno reševanje sporov, ki skrbi za te postopke in vse druge potrebne aktivnosti, kakršna je tudi izobraževanje mediatorjev. Naš načrt predvideva, da bi bila že januarja prihodnje leto vsa prvostopenjska sodišča, torej okrožna, okrajna ter delovna in socialna, dolžna strankam ponuditi vsaj en program alternativnega reševanja sporov v civilnih, družinskih, gospodarskih in delovnih sporih. Lahko se bodo odločila za model, kakršnega izvajajo v Ljubljani, in bodo sama organizirala ta program, lahko pa bodo sodišča sklepala pogodbe z zunanjimi izvajalci. Obveznost sodišč ne bo v tem, da sama vzpostavijo svojo službo za alternativno reševanje sporov.

Koliko dodatnih mediatorjev bo treba, če bodo mediacijo ponujala vsa sodišča?

> Program naj bi se začel izvajati v začetku prihodnjega leta, zato smo v okviru Centra za izobraževanje v pravosodju zagotovili izobraževanje za nove mediatorje. Do konca letošnjega leta predvidevamo izobraževanje za sto novih mediatorjev. V začetku jih bomo črpali predvsem iz sodniških vrst. Na seznamu ljubljanskega okrožnega sodišča je zdaj okrog 60 mediatorjev in ti obvladujejo pripad.

Kakšni pa so v Ljubljani odstotki zadev, ki gredo v mediacijo?

> V Ljubljani je bila recimo leta 2008 mediacija pri okrožnem sodišču ponujena v nekaj manj kot polovici novih zadev. Podatki za druga leta so podobni, povprečno se v pravdnih, družinskih in gospodarskih zadevah v Ljubljani v mediacijo ponudi polovica zadev. Soglasje obeh strank za začetek postopka mediacije pa je bilo dano v 35 odstotkih teh zadev.

Kaj pa uspešnost mediacij?

> Povprečna uspešnost je bila lani 48,2 odstotka, toliko je bilo uspešnih mediacij. V absolutni številki je to 434 uspešno rešenih sporov. Tem pa je bilo potem pridruženih, torej tudi uspešno rešenih, še 46 drugih pravd. Nekatere stranke med seboj nimajo odprte le ene pravde, pač pa več pravd, in v mediaciji se lahko rešijo vse zadeve skupaj. Če vemo, koliko je to potem strank, moram poudariti, da gre za spodbudno številko.

Tako na oko bi rekli, da se v Ljubljani torej z mediacijo reši skoraj 10 odstotkov zadev. Odstotki pa so daleč najvišji v družinskih sporih.

> Najvišji odstotek uspešnih mediacij je v družinskih zadevah. Leta 2008 je bilo recimo uspešnih kar 66 odstotkov mediacij. V družinskih zadevah je mediacija še posebej pomembna tudi zato, ker ob tožbi za razvezo zakonske zveze na sodišču stranke sploh ne razpravljajo o premoženjskih vprašanjih. Pravde skupnega premoženja se vodijo ločeno in so včasih dolgoletne in težke in stranke zelo obremenjujejo še dolgo po razvezi. Tudi če je razveza hitra, se stranke še leta in leta lahko srečujejo v premoženjskih pravdah. Mediacija pa vključi tudi druge vidike, recimo premoženjske. Mediator si pri družinskih mediacijah vedno prizadeva, da bi z mediacijo rešil tudi premoženjska vprašanja in spore, ki so pogosto precej bolj obremenjujoči kakor sama razveza. Zato je uspešna mediacija na družinskem področju še toliko boljša rešitev od pravdnega postopka kot sicer.

Kolikšen pa je odstotek v klasičnih pravdnih zadevah, torej pri odškodninah, sosedskih sporih in podobno?

> Mediacija je uspešna tudi v gospodarskih zadevah, lani pri okrožnem sodišču v Ljubljani skoraj točno 50 odstotkov vseh, ki so šle v mediacijo. V klasičnih pravdnih zadevah pa je odstotek uspešnosti najnižji, le 33 odstotkov. Je pa tako, da se ti odstotki iz leta v leto nekoliko spreminjajo. Zgovoren je predvsem podatek, da se število zadev, v katerih stranke soglašajo z mediacijo, v Ljubljani iz leta v leto povečuje, in to čeprav zadnja tri leta rahlo upada število ponujenih mediacij. To pomeni, da so stranke dobro seznanjene z mediacijo in jo vedno bolj sprejemajo.

V zakonu naj bi bile določene tudi sankcije za stranke, ki se nerazumno upirajo mediaciji.

> Ta zamisel temelji na priporočilih Sveta Evrope, in sicer naj bi šlo za ureditev, po kateri se strankam najprej ponudi mediacija. Soglašanje z mediacijo je seveda vedno stvar strank in jo vedno lahko zavrnejo. Toda če bi sodišče ugotovilo, da stranka res nerazumno zavrača mediacijo, bi ji lahko potem v pravdnem postopku naložilo stroške celotnega postopka, ne glede na to, ali je v njem uspela ali ne.