Popolni vihar

Kolateralna škoda vojne je vedno resnica. Kolateralna škoda te krize pa bodo dnevni časopisi - najprej očitno ameriški. Denverski dnevnik Rocky Mountain News je nedavno ugasnil. Takoj zatem je padel Seattle Post-Intelligencer. Baltimore Examiner tudi. Pa Ann Arbor News. In Bristol Press. Tucson Citizen prav tako. Detroit Free Press in Detroit News izhajata le še trikrat na teden. San Francisco Chronicle, ki ima hude izgube, je tik pred zaprtjem. Seattle Times, Chicago Sun-Times in Newark Star-Ledger so na robu. Chicago Tribune, Los Angeles Times, Minneapolis Star Tribune, Philadelphia Inquirer in New Haven Register sicer še izhajajo, a so del korporacij, ki so v bankrotu. Denver Post, San Jose Mercury News in Detroit News so del korporacij, ki so tik pred bankrotom. Miami Herald je na prodaj, pa ga noče nihče kupiti. Washington Post in Boston Globe sta v rdečem. New York Times tudi še izhaja, toda dokapitalizirati ga je moral mehiški tajkun Carlos Slim. Vse to so stari, ugledni, referenčni časopisi. Vsi po vrsti stampedno krčijo vsebine, brišejo cele sekcije, zapirajo dopisništva in masovno odpuščajo - lani je v Ameriki službe izgubilo okrog 16.000 novinarjev. Letos jih bo še več. No, Christian Science Monitor se je prelevil v tednik, kar budi upanje - tudi ostale dnevne časopise bi rešilo to, če bi se prelevili v tednike.
In kot gre mantra: velika mesta, ki so imela do sedaj po dva dnevnika, bodo imela poslej le po enega. Zelo kmalu pa bo prišel tudi čas, pravijo insajderji, ko bodo velika ameriška mesta prvič v svoji zgodovini brez dnevnika. In končno brez dnevnikov sploh. Ameriški časopisi so na smrtni postelji. Fraze »smrt Boga«, »konec sveta«, »konec filozofije«, »konec znanosti« in »konec človeka« so dobile novo sestro: smrt časopisov. Nekateri pravijo, da je ameriške časopise pokopala nevidna roka trga, drugi pa, da jih je ujel popolni vihar - in da je kriza le zrušila to, kar je začel majati internet. Vse je pač srhljivo padlo: naklade, prodaja, branost, naročnine, reklame, vrednost delnic, profiti. Vsi časopisi so tako zadolženi, da jih ne bi rešil niti bailout. Še pred leti so se vsi kar pulili za časopise - danes jih noče kupiti nihče.
Zakaj ameriški časopisi ugašajo, odmirajo, crkavajo? Zakaj so na robu kolektivnega izumrtja? Če vprašate krščansko desnico, potem hitro izveste, da je ta časopisna apokalipsa posledica izvirnega greha - ameriški časopisi so skrenili na levo! Preveč na levo! Prelevili so se v komunistična glasila! V protivojaške, protiverske, protidružinske, progejevske liberalno-socialistične platforme! Ameriški časopisi so ena sama levičarska kolumna! Jebena propaganda! Orožje rdečega terorja! In tako dalje. Ergo: Bogu - verjetno onemu strašnemu, divjemu, maščevalnemu Bogu Stare zaveze - tako ni preostalo drugega, kot da je časopise zmlel v sončni prah. Lunatično, ne. Toda hej - krščanski fundamentalisti so vedno taki. In po malem so podobni ekološkim panteistom, ki pravijo, da gre v resnici za maščevanje narave: saj veste, če ne bo več časopisov, ne bodo več potrebovali papirja - in če ne bodo več potrebovali papirja, ne bo več treba sekati dreves, uničevati gozdov in trpinčiti narave. Kul! Časopisi bi morali vedeti, da se bo Bog prej ali slej maščeval! In vedeti bi morali, da se bo prej ali slej maščevala tudi narava! Sami so iskali.

Slaba stran politične korektnosti

Vsekakor, časopisi so sami iskali, toda v povsem drugem smislu, kot si to predstavljajo krščanski fundamentalisti in ekološki panteisti. Ni bil problem v tem, da niso videli Boga ali pa narave, ampak v tem, da niso videli interneta. Ali bolje rečeno: videli so ga, a so ga podcenili. Videli so ga, a niso vedeli, kaj naj počnejo z njim. Videli so ga, a jih je vedno znova presenetil. Videli so ga, a niso nič mogli. Clay Shirky, ekspert za nove medije, je nedavno lepo popisal, kako nerodno in komično so časopisi v devetdesetih reagirali na internet. Recimo: začeli so se povezovati z internetnimi podjetji à la America Online, da bi svoje »vsebine« tržili tudi na internetu - v novem mediju. Ni pomagalo. Potem so začeli rohneti, da jim internet piratizira in krade »vsebino« - okej, članke. In tako so začeli ljudstvo »izobraževati«, ali bolje rečeno - ljudem so začeli pamet soliti z moraliziranjem o avtorskih pravicah, misleč, da bodo ljudje zato piratske članke, ki jih ponuja internet, solidarno preskočili in ignorirali. Ni pomagalo. Potem so začeli svoje članke na internetu zaračunavati - ljudje so članek, ki ga je bilo treba plačati, mirno pogrešali in ga raje prebrali tam, kjer je bil brezplačen. Kar je bilo na približno milijon mestih. Ne, tudi to ni pomagalo. Potem so začeli kršilce avtorskih pravic - roparje njihovih »vsebin« - besno tožiti: saj veste, za zgled. Naj se ve! S tem so skušali prestrašiti druge. Ni pomagalo. Potem so začeli grafično pripravo časopisov izvažati v cenejšo Indijo. Ni pomagalo. Potem so high-tech firmam naročili, naj izdelajo hardver in softver, ki bosta uporabnikom - ee, piratom - preprečila ali pa vsaj otežila sharing njihovih »vsebin«. Ni pomagalo. Sharing je postal le še bolj kreativen. Potem so začeli ustanavljati kartele, pa zbirati naročnine in - končno! - prostovoljne prispevke. Ni pomagalo. Nič ni pomagalo.
V resnici se je zgodilo nekaj še bolj čudnega, a povsem predvidljivega: medtem ko so časopisi načrtovali svoj veliki mesijanski puč, je postajal internet bolj podoben časopisom, kot pa so bili časopisi podobni sami sebi. Še več: internet je na lepem izgledal tako, kot bi morali izgledati sami časopisi. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da so časopisi živeli v hudem zanikanju. Ne pozabite: sondaže so stalno in vztrajno in vse bolj drastično kazale, da ljudje bistveno več novic poberejo na internetu kot pa v časopisih. In dalje: statistike so stalno in vztrajno in vse bolj drastično kazale, da imajo spletni časopisi, recimo DrudgeReport.com, Huffington Post, ProPublica, Talking Points Memo, MarketWatch.com, TheStreet.com ali pa The Daily Beast, bistveno več bralcev kot tradicionalni časopisi - in da imata tudi spletni ediciji New York Timesa in Washington Posta več bralcev kot njuni tiskani ediciji. Ne da Timesu in Postu to kaj pomaga. Je treba ta članek plačati? Oh, pa nič, grem drugam! Tradicionalni časopisi bi morali vedeti, da s spletnim prometom in spletnimi časopisi ne bodo mogli tekmovati: spletnih časopisov ni treba tiskati. Tradicionalne časopise pač. In tiskarski stroški so orjaški. Plus: tradicionalni časopisi temeljijo na orjaški, zelo dragi infrastrukturi, ki vključuje več stranskih igralcev in statistov kot Ben-Hur. Los Angeles Times ima zaposlenih 600 urednikov in reporterjev. Washington Post jih ima 700. Spletni časopisi take infrastrukture in take kadrovske hobotnice ne potrebujejo, saj pretežno uporabljajo honorarno, fleksibilno delovno silo. Posledično potrebujejo tudi manj reklam, se razume. Spletni news je bistveno cenejši od časopisnega. In vedno vključuje bonus: video, linke, podcaste, instant komentarje, ažuriranje, interaktivnost. Časopise je ubilo to, da so bili preveliki - kot dinozavri. Rocky Mountain News je ugasnil, pa četudi je še vedno prodal več kot 200.000 izvodov!
Največ, kar lahko rečemo, pa je, da so časopisi internet podcenili. In to dobesedno: lastniki in šefi časopisov so v tem, kar se je dogajalo na internetu, običajno videli le kaos, divji zahod, čisti amaterizem, kakofonijo popoldanskih konjičkarjev, ekshibicionistov, provokatorjev, konspirologov in osamljenih src, ki se ne zmenijo za novinarski kodeks, logorejo brez reda, kopičenje malih vrtičkov brez repa in glave, štancanje komaj preverjenih, napol preverjenih, nepreverjenih in narobe prepisanih informacij. Rekli so: ko bodo ljudje to brali, bodo dobili še večjo potrebo po časopisih! V internetu so videli nekaj, kar bo ljudi vrnilo k časopisom - nekaj, kar bo ustvarjalo večno potrebo po časopisih. Časopisi so sebe razumeli kot kontrainternet, kot varuha avtentičnih in preverjenih novic, kot pravi medij, kot pravico-izkazico, kot avtoriteto. In tako so se potem tudi obnašali. Kar pomeni, da so se spodvili vase: postajali so smrtno resni, birokratsko suhoparni, politično korektni, neizzivalni, anemični, strokovni, strahopetni, prestrašeni, pasivni, rutinski, heh, profesionalni.
In ne: nepreverjenih novic niso objavljali. S to »nepreverjenostjo« interneta so postali tako obsedeni, da so nehali objavljati celo preverjene informacije. Specifično: v času Busheve vladavine, 11. septembra, invazije na Irak, vojne proti terorju, Abu Grajba, vojnih zločinov, divje privatizacije sveta, bančno-hipotekarne korupcije, korporativnih škandalov, špekulativnih balonov, vse hujše socialne neenakosti in implozije kapitalizma so ameriški časopisi povsem odpovedali - informacije, ki jih je ažurno objavljal internet, so sami objavili šele pol leta kasneje, jasno, kot udarne, prelomne, premierno razkrite novice. Prepozno: tedaj smo že vse vedeli. In to sedenje na novicah - to taktiziranje pri objavljanju novic, to filtriranje in cenzuriranje novic, to sklicevanje na uredniško politiko in korektnost - ni ravno prispevalo k večji kredibilnosti časopisov, prej narobe: to je kredibilnost časopisov zmanjšalo, povečalo pa kredibilnost in kompetentnost interneta. Časopisi so sami kršili svobodo tiska. Sami so kršili svobodo govora. Ne, Irak ni imel orožja za množično uničevanje - časopisi so do konca vztrajali, da ga ima. Časopisi so zadnji pogruntali, da je svet v krizi. Takoj za ekonomisti. Fact-checked! Spletna infomašina je postala hitrejša in bolj kredibilna od časopisne - še celo Twitter in Facebook nista ravno nekaj, čemur bi se lahko časopisi posmehovali. Ljudje pač nimajo več časa, da bi čakali časopise - da bi torej čakali, da se bodo časopisi odločili, da jih informirajo o tem, o čemer jih je internet že zdavnaj informiral. Magari včeraj. Nekateri zdaj jadikujejo: če ne bi bilo časopisov, ne bi nikoli razkrinkali afere Watergate! Problem je v tem, da je internet zadnja leta razkrinkal več Watergatov kot dnevni časopisi, začenši z afero Lewinsky. Časopise je ubila politična korektnost. Profesionalnost. Avtoritativnost.

Nova publika

Hja, preveč so bili kontrainternetni. Delali so vse, da ne bi izgledali kot internet. Še več, delali so vse, da ne bi izgledali živi. Ni čudno, da so stroške običajno znižali prav tam, kjer jih ne bi smeli - pri raziskovalnem novinarstvu, pri najbolj živem in najbolj unikatnem segmentu žurnalizma. Razlog več, da so postali dolgočasni. Ironično, preverjenost - profesionalnost, politična korektnost ipd. - ni bila več dobra za biznis. Ni se več izplačala. Časi so se spremenili. Ali bolje rečeno: internet je percepcijo ljudi, navade in vrednote tako spremenil, da so časopisi nenadoma izgledali tako, kot da so se pravkar vrnili s samotnega robinzonskega otoka. Vrednote, na katerih temelji uredniška politika časopisov, nimajo nobene zveze z vrednotami, na katerih temelji internet. Zato niti ne preseneča nostalgična, emocionalna reakcija bralcev na umiranje časopisov. Recimo: joj, kako fajn je bilo, ko sem časopis bral ob kavi! Ali pa: joj, kako fajn je bilo, ko sem časopis bral na stranišču! Ali pa: joj, kako fajn je bilo, ko sem časopis bral na metroju, med potjo v službo! In seveda: joj, kako fajn je bilo, ko sem reševal križanko! Z eno besedo: časopisi so bili že tedaj, ko so bili še živi in brani, dojeti kot nekaj mrtvega, minulega, preteklega - kot nekaj, česar ni več, kot idilični, nostalgični kos Americane, ki je izginila, kot malo, snažno, toplo ameriško mesto, ki živi le še v spominu, literaturi, filmih in starih TV-serijah, v katerih časopise dostavljajo tako kot mleko.
Časopise, ki so računali, da se jim ne bo zgodilo to, kar se je zgodilo glasbeni in filmski industriji, je ubila nostalgija po nostalgiji. Kar pomeni: časopisi so živeli od pasivne, lenobne, počasne, ležerne, napol prisebne publike. Od ljudi, ki časopise berejo napol zbujeni - pri kavi. Od ljudi, ki časopise berejo napol onesposobljeni - na stranišču. Od ljudi, ki časopise berejo zaspani - pred spanjem. Od ljudi, ki časopise berejo napol koncentrirani - med vožnjo v službo. Od ljudi, ki rešujejo križanke. Časopisi so živeli od publike, ki je spala. Od publike, ki časopisov ni brala zato, da bi se prebudila, ampak zato, da bi lahko še naprej spala. Vmes je kakopak nastala publika, ki ni hotela spati: aktivna, mobilna, dinamična, angažirana, politično nekorektna, drzna, nomadska, fleksibilna, frfotava, gverilska, breztežna, kreativna, postfordistična, kolaborativna, inovativna, disidentska, internetna. Okej, prointernetna. Z živim smislom za improvizacijo, divje kampiranje, samoparodijo in radikalizem. Internet ni ustvaril le nove oblike komuniciranja, nove geografije in novih skupnosti, ampak je tudi, kot pravi Andrew Lark, revolucioniral načine, kako pridemo do informacij. Ustvaril je publiko, ki hoče vse. Publiko, ki pobira to, na kar pač med svojim surfanjem naleti. Publiko, ki je za časopise prehitra in preveč neučakana, pa tudi preveč radikalna. Publiko, ki bi lahko pisala knjige in časopise o neznosno lahkotni priročnosti interneta. Publiko, ki noče plačevati tega, kar je mogoče deliti. Publiko, ki ne beži pred informacijami. Publiko, ki informacije sama ustvarja. Publiko, ki je informiranje vzela v svoje roke. Publiko, ki je tako dobro informirana, da je lahko sama postala nov medij. Publiko, ki uživa v decentraliziranosti informacij. Publiko, ki ne verjame, da brez časopisov ni demokracije. Publiko, ki je demokracijo prvič okusila na internetu. Mlajše - že itak bolj vizualne kot literarne - generacije, ki časopisov niso nikoli kupovale in plačevale, boste težko prepričali, da je treba novice plačevati ali pa da se trenutno vprašanje št. 1 glasi: kaj bo zamenjalo časopise?
Nič, medtem ko so časopisi bežali pred internetom, je internet ustvarjal publiko, ki s formatom časopisov preprosto ni bila več združljiva. In ki v samih časopisih ni imela več kaj najti. Časopise je ubilo to, da novice na spletu izgledajo bolj žive kot pa v časopisu. Ne, tisto, kar se je svetilo na internetu, ni bil amaterizem, ampak Google. In Yahoo. In Netscape. Nekateri zdaj panično moralizirajo: če ne bo časopisov, bomo še bolj neumni! Nehajte. Na spletni strani iReport.com so nedavno objavili rezultate nekaterih raziskav, ki kažejo, da 57 % tistih, ki so volili Baracka Obamo, ne ve, da demokrati trenutno kontrolirajo oba domova kongresa ... da je le 43 % Američanov vedelo, da je ameriška zunanja ministrica Condi Rice ... da le 28 % Američanov ve, da je britanski premier Gordon Brown (mnogi so mislili, da je Rupert Murdoch) ... da zna manj kot polovica Američanov našteti vse tri veje oblasti ... da tretjina Američanov - le tri mesece po divjanju Katrine - ni znala pokazati, kje na ameriškem zemljevidu leži Louisiana ... in da leta 2006 dve tretjini Američanov, starih med 18 in 24 let, nista znali pokazati, kje na zemljevidu sveta je Irak. Časopisi Američanom niso pomagali. Niso jih izobrazili ali pa razsvetlili. Niti jih niso spametovali.
Problem časopisov ni v tem, da jih ljudje niso več potrebovali za zavijanje ali pa za podlage v ptičjih kletkah, niti v tem, da so v primerjavi z miško nepriročni, ampak v tem, da se niso hoteli spremeniti in da so konkurenco videli le v drugih časopisih - ironija je bila v tem, da so bili vsi isti. Da so vsi izgledali isto. Da so vsi pokrivali iste topike. Ni čudno: vsi skupaj so bili v monopolistični lasti prgišča orjaških korporacij, tako da so jih uredili, homogenizirali, pacificirali in uniformirali medijski baroni, nadzorni sveti in njihovi odvetniki - elita, ki je odločala, kaj bodo brali ljudje. Oligarhija, ki je časopise spremenila v slab žurnalizem - in v dober lobistični profitni center. Kot je zapisala revija Nation: »Naši očetje niso nikoli mislili, da bo svoboda tiska pripadala le tistim, ki si tisk lahko privoščijo.« Toda ko je ta tajkunska elita potem nenadoma pogruntala, da je anonimni non-budget fant z laptopom informativno močnejši od nje, je bilo prepozno. Ameriške tajkune in njihovo dnevno časopisje lahko reši le to, da za nekaj let zmanjka elektrike.