Kaj je teror v primerjavi s kapitalizmom!

Ko je Barack Obama odletel na G20, se je v Londonu - pa tudi drugod po Evropi - že kadilo. Protestniki so se že zbirali, jezno dvigovali glas, bučno mahali s transparenti in slogani. »Naj bogati plačajo krizo!« »Požrite bankirje!« »Kapitalizem ne funkcionira!«. In seveda, robocopi so jih že razganjali. Stali so si iz oči v oči, se prerivali in obmetavali - zlomila se je tudi že kaka kost, počila je tudi že kaka šipa, stekla je tudi že kri. Nič res apokaliptičnega, še toliko bolj, ker so televizije stalno kazale le ene in iste prizore, pač tiste, ki so ustvarjali vtis popolnega kaosa in obsednega stanja. Ali bolje rečeno: le tiste. Televizije so skušale reči: tam zunaj je vojna! Džungla! Ne hodite tja! Ostanite doma! To nima nič z vami! Tisti maskirani anarhisti vas bodo pobili! Z vami vred se bodo vrgli v zrak!
Niso se vrgli v zrak. In iskreno rečeno, nikogar niso ubili, toda televizije so z nenehnim repetiranjem enih in istih prizorov - tiste razbite šipe na stavbi Royal Bank of Scotland, tistega razbijanja terenca, tistega obmetavanja - ustvarile vtis, da so za sabo pustili trumo trupel. Opustošenje. In trumo prestrašenih ljudi, ki si niso upali na dvorišče, kaj šele na cesto. Nikogar ni zanimalo, kaj hočejo in zakaj so sploh tam. Prepustili so jih robocopom, kot da so navadni kriminalci. Ali pa teroristi. Ali pa huligani. Tipično: protestnike so dehumanizirali, da bi lažje upravičili brutalno represijo. In da jim jih ne bi bilo treba spraševati, kaj hočejo. TV-gledalci so več izvedeli o darilu, ki ga je Obama prinesel britanski kraljici Elizabeti II. (iPod), o oblekah Michelle Obama in njenem ilegalnem »dotikanju« kraljice kot pa o tem, kaj hočejo protestniki.
Nič, protestniki so bili predstavljeni kot demoni uničenja, kot os zla, kot groteskna vizija antikapitalizma. Televizije so hotele reči: no, zdaj vidite, kako bi izgledal antikapitalizem, ki ga oznanjajo ti protestniki!? A vidite, kako bi izgledala alternativa kapitalizmu?! A vidite, kako bi izgledala družba, ki bi nadomestila kapitalizem!? Antikapitalizem bi bil kaos, nered, anarhija, obsedno stanje, non-stop huliganizem, zakon ulice, primitivizem, teror! Kaj imate torej raje - kapitalizem ali antikapitalizem? A ni bolje, da si brez službe, da crkavaš od prikrajšanosti, deklasiranosti in neenakosti, kot pa da živiš v antikapitalistični družbi? Voditelji G20 so patetično prikimali in evforično sklenili, da dajo kapitalizmu še eno priložnost. Robocopi so se spravili na napačne: v resnici bi morali razgnati voditelje G20.

Boj za status quo

Ko je Barack Obama odletel na G20, je TV kanal FoxNews, zelo gledano trobilo ameriške desnice, vztrajno vrtel te posnetke, rekoč: glejte, Obamo so lani v Evropi pričakali kot junaka in superzvezdnika, letos pa so ga pričakali takole! Z ognjem & mečem! Burno, bučno, divje. Kot Busha, bi morali dodati, pa niso. Le zakaj? Gledalci FoxNewsa tega itak ne bi dojeli, kajti FoxNews ni nikoli vrtel posnetkov, ki so kazali, kako so Busha pričakali v Evropi. To, kar je bil Bush za Evropo, je Obama za FoxNews: nebodigatreba. »Rock star no more!« Ne pozabite, da je bil FoxNews ta, ki je Obami že dan po inavguraciji obesil krivdo za finančno in gospodarsko krizo - kot da se zadnjih osem let ni zgodilo, kot da je Bush hodil po vodi, kot da ni največjega surplusa v ameriški zgodovini prelevil v največji deficit v ameriški zgodovini, kot da ni Amerike rekordno zadolžil, kot da ni bogatim drastično znižal davkov, kot da ni trga povsem dereguliral, kot da ni podžigal vseh tistih pogubnih balonov, kot da ni ekonomije spremenil v truplo in kot da ob tem ni bil povsem clueless, brez rešitev in idej. In ne pozabite, da je bil FoxNews ta, ki je Obami že dva dni po inavguraciji očital, da skuša Ameriko odpeljati v socializem, komunizem in totalitarizem - in obenem ta, ki je tri dni po Obamovi inavguraciji oznanil, da je Amerika že v socializmu, komunizmu in totalitarizmu. Hej, Obama je nagnal direktorja General Motorsa!
FoxNews je kakopak tudi trobilo ekonomskega neoliberalizma, friedmanizma, prostega trga, privatizacije vseh socialnih funkcij države, deregulacije in asocialne države - Obama po drugi strani ameriško ekonomijo »oživlja« s prvimi, plašnimi, toda za desnico srhljivimi zametki rooseveltovskega New Deala. Kar pa naj vas ne zavede: razlika je bazično le v načinu, kako skušata obe strani priti do istega cilja - do tega, da bi sistem ostal tak, kot je. Da se torej ne bi spremenil. Medtem ko skuša Obama kapitalizem rešiti z New Dealom, pa neoliberalci pravijo, da je treba pustiti, da se kapitalizem reši sam, brez New Deala in podobne »socialistične« tiranije, češ da je Rooseveltov New Deal krizo le podaljšal in da tokrat ni potreben, ker kriza v resnici sploh ni tako huda, kot jo prikazuje Obama, in ker ekonomski kazalci niti zdaleč niso tako slabi, kot so bili na začetku tridesetih, v času velike depresije. V Obami vidijo le pučističnega zarotnika, ki skuša pod pretvezo domnevno apokaliptične, prenapihnjene krize razširiti moč države in prevzeti totalno oblast - saj veste, krizo skuša izkoristiti tako, kot je Bush izkoristil 11. september 2001. Ker ga razglašajo za komunista, mu ni težko pripisati tudi pučizma - komunisti so pač pučisti, ne. To ve vsak neoliberalec.
Toda če odmislite vse ideološko šopirjenje, potem se temeljno vprašanje v najboljšem primeru glasi: kako kapitalizem reformirati, da bi ostal tak, kot je? Newdealovci pravijo, da je treba kapitalizem bolj socializirati, neoliberalci, ki v krizi vidijo dober šok in priložnost za to, da kapitalizem postane še bolj to, kar že je, pa pravijo, da je kapitalizem edino jamstvo ekonomske demokracije, enakosti in svobode - vse ostalo je tiranija, socializem, teror. Strah pred tem, da bi se sistem spremenil (ali pa revolucioniral), podžiga oster ideološki boj, ki pa dejansko prikriva, da sta obe strani pripravljeni narediti vse, da bi sistem ostal tak, kot je - da bi torej kapitalizem preživel in ostal. Newdealovci so ga pripravljeni celo bolj socializirati. Da bi ja preživel. In če kapitalizem ne bi padel v hudo krizo, ne bi čutili nobene potrebe po tem, da ga socializirajo. Gotovo se spomnite, kaj je kapitalizmu siknil Bertolt Brecht: Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke!? Obama zdaj neoliberalcem sporoča: Nehajte, kaj je New Deal v primerjavi z gospodarsko krizo!? Neoliberalci mu sporočajo: Kaj je kapitalizem v primerjavi s socializmom!? No, protestniki v Londonu - in drugod - pa so voditeljem G20 sporočali: Kaj je teror v primerjavi s kapitalizmom!?

Glorifikacija razpadanja kapitalizma

Ko je Barack Obama odletel na G20, je ideološki boj za status quo postal še bolj komičen, da ne rečem farsičen. Vrh G20 je bil napovedan kot ultimativni dogodek, kot D-Day, kot zgodovinski trenutek, kot mejnik v zgodovini sveta, kot prelomni shod, na katerem naj bi voditelji največjih dvajsetih svetovnih ekonomij spremenili svet. V resnici je bila to le lutkovna, okej, marionetna predstava - za zaveso je niti vlekel status quo. Kaj prelomnega in zgodovinskega so sklenili?
Recimo: ukinili bodo davčna nebesa, v katera se zateka kapital finančne elite. Države, ki funkcionirajo kot davčna nebesa, bodo prisilili, da bodo nehale skrivati pobegli kapital. Joj, a res: kako to, da šele zdaj? Kako to, da tega niso storili že prej? In kaj to sploh pomeni, da bodo ukinili davčna nebesa? Bodo razformirali Luksemburg ali pa bodo - za zgled! - napadli le kak polinezijski otoček? Hej, bodo morda ta odtujeni, pobegli, skriti kapital vrnili v matične države? Malo verjetno. To zveni le kot mali populizem.
Dalje, še naprej bodo reševali banke. Lepo prosim, kaj so pa počeli do zdaj? Točno, reševali so banke. Kdo jih je oropal? Dalje, regulirali bodo plače in nagrade direktorjev tistih podjetij, ki jih bodo subvencionirali ali pa reševali. No, to bodo počeli le določen čas, le začasno - dokler bo trajala kriza. Ali bolje rečeno: dokler se ne poleže trenutna averzija do direktorjev. Tudi to zveni le kot populizem. Dalje, poskrbeli bodo, da se bodo kreditne linije spet odprle. E, to bo sprememba sveta! Spet odprte kreditne linije! To bi se lahko zmenili po telefonu. Dalje, reševanju svetovne ekonomije so namenili 1,1 trilijona dolarjev. Pa kaj? Ameriška vlada je v ameriški bančni sistem zmetala že skoraj 13 trilijonov, pa še vedno ni pri sebi.
Dalje, Mednarodni denarni sklad - neoliberalni Las Vegas - bodo v imenu zgodovinske spremembe finančno okrepili. Vau! Mednarodni denarni sklad, ki je bil »ustanovljen z namenom spodbujanja mednarodnega denarnega sodelovanja, utrjevanja stabilnosti in urejenosti medsebojnih dogovorov, pospeševanja ekonomske rasti in visoke stopnje zaposlenosti in za zagotavljanje občasne finančne pomoči državam za lažje uravnavanje njihovih plačilnih obveznosti« je v vseh teh letih slovel le kot oznanjevalec prostega trga, ki se za šokirane žrtve - za depresivno kolateralno škodo - ni menil. Vprašajte države v razvoju. Že davno se je povsem diskreditiral in izgubil kredibilnost. In legitimnost. Jasno, to še zdaleč ni edina zgrešena, kontraproduktivna, diskreditirana mednarodna inštitucija, ki je pustila, da je prosti trg počel, kar je hotel, in ki ji je G20 namenil bailout (Forum za finančno stabilnost, Banka za mednarodne poravnave, Basel II), le najbolj simptomatična.
Plus: Mednarodni denarni sklad je bil ustanovljen julija 1944 v ameriškem Bretton Woodsu, kjer so se zbrali diplomati iz celega sveta in slavnostno določili parametre povojnega svetovnega reda. Voditelji G20 so sporočili, da so v Londonu določili parametre novega svetovnega reda, novega Bretton Woodsa. Zakaj potem pri življenju ohranjajo Mednarodni denarni sklad, ki je del starega svetovnega reda, starega Bretton Woodsa? Zakaj potem glorificirajo inštitucijo, ki velja za sračje gnezdo bankirskega neoliberalizma? In seveda, zakaj potem rešitev vidijo v inštituciji, ki je očitno problem? Nič, samo vprašam. Voditelji G20 so rekli: ker je kriza tako huda in tako globoka, da so potrebne zgodovinske odločitve (in epohalni konsenz), o usodi človeštva ni odločalo le 8 največjih svetovnih ekonomij (G8), ampak kar 20 največjih svetovnih ekonomij. Ni kaj, največje svetovne ekonomije so res pokazale širino in velikodušnost, ko so v svojo družbo spustile tudi siceršnje statistke, toda hej - v Bretton Woodsu se je leta 1944, v sklepni in zelo divji fazi II. svetovne vojne, zbralo 44 držav! Hja, 44 svetovnih ekonomij, med katerimi je bila, kot duhovito opozarja Walden Bello, tudi Tannu Tuva, mala sibirska državica, ki že dolgo ne obstaja več. »Londonsko srečanje je trajalo en dan - konferenca v Bretton Woodsu je trajala garaških 21 dni.«
Voila! En dan - in svet je spremenjen! Kar je kakopak čudež: sistem so spremenili, ne da bi se ga dotaknili - in ne da bi o njem ali pa njegovi logiki sploh podvomili. Strinjam se: da spremeniš svet, potrebuješ vsaj 21 dni - da rešiš bogate, pa potrebuješ le en dan. Ni čudno, da protikrizne ukrepe širom po svetu iz vsega srca hvalijo le bankirji - pač tisti, ki so s temi protikriznimi ukrepi, s temi bailouti in stimulativnimi paketi, najbolj profitirali. Je to prelomnica? Zgodovinska priložnost? Vsekakor, zgodovinska priložnost, da z razpadanjem kapitalizma še bolj obogatijo. Finančna elita zadnjih 25 let ne bogati s kapitalizmom, kot pravi Tom Eley, ampak prav z razpadanjem kapitalizma, s kolapsiranjem starega svetovnega reda. Banke in korporacije ne smejo propasti, pravijo voditelji - banke in korporacije so prevelike, da bi lahko pustili, da propadejo. Zato je treba v njih stalno pumpati rešilni denar. Zato jih je treba stalno reševati. Jasno, z državnim denarjem. Z našim denarjem. In ta mantra - »preveliki, da bi lahko propadli« - pretveza za bogatenje tistih, ki so že itak bogati, kot pravi Jim Hightower. »To, da so prevelike, da bi lahko propadle, pomeni, da so prevelike, da bi jih regulirali. To, da so prevelike, da bi jih regulirali, pa pomeni, da so prevelike, da bi jih še tolerirali. Pika.«
Vprašanje je le, kako to, da so pustili, da so postale tako velike, da ne smejo propasti. Jih je vrh G20 pomanjšal, tako da ne bodo več prevelike, da bi lahko propadle? Ne. Pustil jih je prevelike. Finančna kriza se je začela v Ameriki - je vrh G20 sklenil, da bo vpeljal mednarodno regulacijo globalnega finančnega trga? Ne. Obama in Amerika sta proti. Ni šans! Bodo ameriške bankirje, ki so zakuhali finančno krizo, poslali v Haag, pred Mednarodno kazensko sodišče? Ne. Amerika tega sodišča ne priznava. So postavili sistem, s katerim ne bodo obogateli tisti, ki so to krizo ustvarili? Ne. So - če naj parafraziram Williama Greiderja - postavili tak bančno-finančni sistem, ki bo služil družbi, ne pa obratno? Ne. Bogati so preveliki, da bi lahko propadli. Imperij G20 se je sestal zato, da bi bogatim povečal življenjski prostor. In to je vse. Razlog več, da so rekli: nobenega protekcionizma! In razlog več, da so Kitajsko povišali v ekonomsko velesilo Prvega sveta.

Novi svetovni red

G20 je še najbolj spominjal na debato o klimatskih spremembah. Na eni strani imate tiste, ki pravijo, da so klimatske spremembe fakt - na drugi strani pa one, ki pravijo, da so klimatske spremembe le mit. Na eni strani imate tiste, ki pravijo, da smo za klimatske spremembe krivi ljudje - na drugi strani pa one, ki pravijo, da so klimatske spremembe le kriza same narave. Tisti, ki pravijo, da smo za klimatske spremembe krivi ljudje, menijo, da lahko klimatske spremembe - in naravo - rešimo le mi, ljudje. Oni, ki pravijo, da so klimatske spremembe le kriza same narave, pa menijo, da se bo narava že sama korigirala, da bo torej sama rešila krizo in odpravila klimatske spremembe. Podobno je s trgom. In G20 je bil glorifikacija neoliberalnega evangelija, ki pravi, da se bo trg korigiral sam. Zato so sistem spremenili tako, da ga niso spremenili. Vse so pripravljeni narediti, da se sistem ne bi spremenil. Še več: mastno so pripravljeni plačati, da se sistem ne bi spremenil. Zato so tako superjunaško poudarjali, da so reševanju svetovne ekonomije namenili 1,1 trilijona dolarjev. In prav to je zgodovinsko in ultimativno sporočilo vrha G20: evo, plačamo, samo da bi vse ostalo tako, kot je!
Zakaj so potem iz tega, da niso nič spremenili, naredili tak spektakel? Ljudem so hoteli vrniti vero v sistem, v trg, v kapitalizem. Saj veste, kaj pravijo: da se je finančni sistem zlomil le zaradi psihologije - pač zato, ker so ljudje izgubili zaupanje v borzo. G20 je bil psihološka operacija, s katero so skušali vrniti zaupanje v neoliberalizem, nevidno roko prostega trga in kapitalizem. Razlog več, da je G20 izgledal kot nadaljevanje Davosa, v katerem se vsako leto na Svetovnem ekonomskem forumu zberejo »dobri« kapitalisti (Bill Gates, George Soros ipd.), »državljani sveta«, junaki »kapitalizma brez trenj« oz. »družbeno odgovornega kapitalizma«, ki objokujejo humanitarno katastrofo sveta, revščino, brezposelnost in tegobe Tretjega sveta, obenem pa nas prepričujejo, kot pravi Slavoj Žižek, »da je globalizacija svoje lastno najboljše zdravilo«. V čem je paradoks teh dobrotnikov, teh dobrih duhov dobrodelnosti? V temle: najprej morajo mastno obogateti, da bi lahko pomagali revnim. Ergo: ljudi morajo najprej osiromašiti, da bi jim potem lahko pomagali. Dobrodelnost je le »humanitarna maska, ki prikriva ekonomsko eksploatacijo«. Ti »dobri«, »moralni«, »poduhovljeni« kapitalisti brutalno uničujejo konkurenco, monopolizirajo trge in izkoriščajo delovno silo, obenem pa »nesebično« pomagajo revnim in ubogim, »s čimer se izognejo lastni sokrivdi in soodgovornosti za nesrečno situacijo nerazvitih«. Humanitarne krize obožujejo, to pa zato, ker »iz njih izvabijo tisto najboljše«. To, da se dobivajo v Švici, v davčnih nebesih, pove vse. In seveda, če hoče država regulirati njihovo poslovanje ali pa jih davčno bolj obremeniti, takoj zaženejo vik in krik: kako bomo pomagali revnim? In hej, kako bomo spreminjali svet?
Vrh G20, ki je napovedoval zgodovinsko spremembo sistema, »novo globalno finančno arhitekturo« oz. »novo ustavo za finančne trge«, je bil le dramatična, pompozna, spektakularna pretveza za to, da se sveta ne spremeni. Voditelji največjih svetovnih ekonomij, ki se morajo obdajati s seksi ženskami, da bi izgledali atraktivno in karizmatično, so ulici, ki je gorela in protestirala, sporočili: glejte, mi bomo spremenili sistem, da ga vam ne bi bilo treba! In ko je bilo vsega konec, so rekli: razlogov za paniko in strah ni več - svet je spremenjen! Zdaj živimo v »novem svetovnem redu«, kot je dahnil britanski premier Gordon Brown, ki je še pred časom prosti trg razglašal za glavni vir socialne neenakosti, nepravičnosti, pohlepa, uničevanja skupnosti in brutalnega izigravanja človeka proti človeku, zdaj, ko je imel zgodovinsko priložnost, da to ponovi in da enkrat za vselej razbije mit o mesijanski zveličavnosti prostega trga, pa se je, kot pravi Stephen Martin, iz Gregorja Samse prelevil v insekt. Sprememba? Nehajte. Nikoli si ne bi mislili, da bo sprememba sveta tak dolgčas.
Toda premalo je klofutati le neoliberalce, ampak je treba ušesa nategniti tudi vsem tistim moralistom, ki zdaj filozofsko poudarjajo, da gre pri tej krizi predvsem za krizo vrednot. Nehajte, te vrednote so v krizi le zato, ker je v krizi sistem, ki jih poganja. Če ne bi bil v krizi sistem, potem tudi vrednote ne bi bile v krizi. Vrednote, ki so v krizi, so le integralni del sistema, ki je v krizi, zato lahko povsem mirno propadejo z njim. In seveda, tisti, ki moralizirajo o krizi vrednot, v isti sapi vidijo tudi rešitev: kako fajn bi bilo, če bi bil kapitalizem bolj moralen?! To, kar potrebujemo, je moralni kapitalizem! Moralna ekonomija! Je to sprememba? Nehajte! S tem se strinjajo celo neoliberalci, ki zdaj sočutno poudarjajo, da je treba poskrbeti za človekove pravice ter brezposelne in socialno ogrožene. Vrednote, ki so v krizi, bi rehabilitirali tudi neoliberalci. In natanko to hočejo voditelji G20: da bi bil kapitalizem bolj moralen. Da ne bi več grešil - da torej ne bi več živel v grehu. Mar niso voditelji G20 v Londonu sprejeli »novega globalnega konsenza o temeljnih vrednotah in principih«? Oh, čakajte: o čem že vedno prede finančna aristokracija, ki se ritualno shaja v Davosu? Točno: o bolj moralnem, filantropskem kapitalizmu. Še več: to, da je kapitalizem v krizi, da je premalo moralen in da obstaja kriza vrednot, je prva - in to že davno - ugotovila prav sama finančna aristokracija, ki se shaja v Davosu in ki tako rada pomaga revnim. Revnim pomaga, da ne bi bilo treba spreminjati sistema, ki ustvarja revščino. Nič, moralne vrednote so vedno moralne vrednote vladajočega razreda.
Z »novim svetovnim redom« bodo profitirali le konspirologi, ki New World Order zelo radi vključujejo v svoje teorije zarot. V to bodo zdaj, po londonskem G20, gotovo evforično vključili tudi staro izjavo magnata Davida Rockefellerja: »Potrebujemo le veliko krizo in nacije bodo sprejele novi svetovni red.«