9. 4. 2009 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
U2: No Line on the Horizon
2009, Island
Ob izdaji enajstega studijskega albuma skupine U2 je situacija približno takšna: Bona imajo že vsi vrh glave, vmes so se jim zgodili albumi novih stadionskih prvakov, kot so Coldplay, The Killers in po novem tudi Kings of Leon, hkrati pa so očitno na luksuzni lokaciji nekje v Maroku dolgo čakali preostali trije člani, ki bi že radi posneli ta presneti album. In ker omenjeni mladci pri polnjenju stadionov uporabljajo trike irskih vztrajnežev, je bil za U2 zadnji čas, da iz predalov povlečejo stare snemalne seanse in reciklirajo sami sebe, ne pa bendov, ki so zrasli med njihovo albumsko odsotnostjo.
Kljub hrupu, ki se je po britanskih medijih zganjal v zvezi z novimi Bonovimi prijemi pri pisanju besedil, je album nenavadno tipično 'jutujevski', Bonova besedila pa izraz nekakšne mešanice prijemov, ki jih je ubral med obdobjem ZooTv in turnejo Elevation. Četudi se Bonu po snemalnem studiu bojda sprehajata sam Bill Gates in jordanska kraljica Rania, je v studiu očitno še vedno zgolj Paul Hewson. Edge, Mullen in Clayton, ki jih je Stefan Raab pred leti označil za »Scheissarbeiterje«, so očitno tisti, ki skušajo svojega rahlo ponorelega frontmana vrniti iz Bele hiše in Vatikana v snemalni studio, in ko ga imajo končno tam, so rezultati več kot solidni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
9. 4. 2009 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Ob izdaji enajstega studijskega albuma skupine U2 je situacija približno takšna: Bona imajo že vsi vrh glave, vmes so se jim zgodili albumi novih stadionskih prvakov, kot so Coldplay, The Killers in po novem tudi Kings of Leon, hkrati pa so očitno na luksuzni lokaciji nekje v Maroku dolgo čakali preostali trije člani, ki bi že radi posneli ta presneti album. In ker omenjeni mladci pri polnjenju stadionov uporabljajo trike irskih vztrajnežev, je bil za U2 zadnji čas, da iz predalov povlečejo stare snemalne seanse in reciklirajo sami sebe, ne pa bendov, ki so zrasli med njihovo albumsko odsotnostjo.
Kljub hrupu, ki se je po britanskih medijih zganjal v zvezi z novimi Bonovimi prijemi pri pisanju besedil, je album nenavadno tipično 'jutujevski', Bonova besedila pa izraz nekakšne mešanice prijemov, ki jih je ubral med obdobjem ZooTv in turnejo Elevation. Četudi se Bonu po snemalnem studiu bojda sprehajata sam Bill Gates in jordanska kraljica Rania, je v studiu očitno še vedno zgolj Paul Hewson. Edge, Mullen in Clayton, ki jih je Stefan Raab pred leti označil za »Scheissarbeiterje«, so očitno tisti, ki skušajo svojega rahlo ponorelega frontmana vrniti iz Bele hiše in Vatikana v snemalni studio, in ko ga imajo končno tam, so rezultati več kot solidni.
Ko člani benda svojega rahlo ponorelega frontmana vrnejo iz Bele hiše in Vatikana v snemalni studio, so rezultati več kot solidni.
© © Islandpress
No Line on the Horizon z veliko basi, kitarskimi distorzijami in nekaj elektronskimi vložki nadaljuje glasbene smernice, ki jih je četverica skupaj z Lanoisom, Lillywhitom in Enom nakazala v nekaterih manj tipičnih obdobjih U2. Moment of Surrender zveni, kot da bi bila pesem na albumu Passengers, stranskem projektu U2 iz sredine devetdesetih let, White as Snow kot komad s soundtracka za film Million Dollar Hotel, Cedars of Lebanon pa kot If you Wear That Velvet Dress z albuma Pop, enega najbolj podcenjenih albumov U2. Ne vemo sicer, zakaj se je Bono odločil za toliko vreščanja in hreščanja, a morda prav zato toliko bolj izstopata zadnja dva komada Breathe in prej omenjeni izvrstni Cedars of Lebanon, kjer je v prvem planu Claytonov bas. Album se odpre s podivjanim naslovnim komadom, ki sledi tradiciji otvoritvenih songov: udarni ritem, nekaj 'rodeo' vzklikov, predvsem pa visoki toni. U2 nekajkrat tudi povsem brezsramno zateži z nenavadno dolgimi uvodi, ko se pesem končno razživi šele v četrti minuti in potem kaj kmalu zaključi (Magnificent, FEZ - Being Born), na sredini pa ponudi dve nedvomni uspešnici, prvi singel Get on Your Boots in I'll Go Crazy if I Don't Go Crazy Tonight, za katero že naslov pove, da je med bolj zabavnimi. Morda je krivo to, da od U2 - po desetih studijskih albumih - res nismo pričakovali kaj pretresljivega, morda pa gre le za soliden album, s katerim bo skupina brez težav razprodala poletno koncertno turnejo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.