Deklica in lisica

zadržan

V gozdu.

Luc Jacquet, ki je posnel Potovanje cesarskega pingvina, se tokrat premakne na jug, nekam v italijanske Abruzze, kjer je narava preživela. In ne le da je narava preživela, ampak gozd izgleda kot rojena scenografija, kot tematski park narave, kot rojena ekološka utopija. In ne le da gozd izgleda kot rojena scenografija, ampak je v njem tudi vse polno divjih živali, ki izgledajo kot rojene igralke - njihovim reakcijam dodaš le malce sentimentalne glasbe, pa takoj veš, kaj mislijo in kaj čutijo. In ne le da divje živali izgledajo kot rojene igralke, ampak med njimi živi tudi edina lisica na svetu, ki nima lisičje nature - edina lisica, ki ne žre mesa. Jasno, deklica (Bertille Noel-Bruneau), ki živi sredi tega gozda (na idilični kmetiji, povsem svobodno, tako rekoč sama), se spoprijatelji ravno s to lisico, pa četudi je res, da vzpostavljanje kontakta traja toliko časa, da se vmes zamenja kar nekaj letnih časov, ki potrdijo, da je narava preživela. Preživela pa je zato, ker je ni zmotil človek. In ker je človek ni zmotil, se ravna po naravnih, ne pa po človeških zakonih - lisica ne žre mesa, volkovi pa se razbežijo, če narediš: bu! Če ne bi bilo človeka, se živali ne bi nikoli obnašale kot ljudje. Vse bi se obnašale kot pingvini. In edini naravni način smrti bi bil samomor.
(Kinodvor)