9. 4. 2009 | Mladina 14 | Kolumna
Zakovani v tu in zdaj
Pahor je prvi premier, ki ga kriza brezpogojno sili v dolgoročen razmislek: kje smo, kam gremo?
© Tomaž Lavrič
Za svet tudi po vrhu G20 velja, da krize ne zdravi, ampak skuša z velikimi državnimi denarji in prvimi previdnimi omejitvami finančnega kapitala vzpostaviti prejšnje stanje.
Krizo torej nekako ukaniti. Od Obame do Merklove in kitajskega vodstva se politiki še zmeraj gibljejo v okviru hic et nunc, tu in zdaj. Politika pač po definiciji živi od mandata do mandata. To je eden pomembnih razlogov za sedanjo krizo.
Tudi v politični zgodovini samostojne Slovenije je razmišljanja in ravnanja, ki bi presegala to časovno zakoličenost, malo. Še največ ju je bilo ob nastanku države. Izsilila ju je potreba, da se zapolni prazni prostor družbene ureditve. Brez omahovanja je bila sprejeta odločitev za demokracijo in kapitalizem.
Negotovo konstitutivno obdobje je minilo presenetljivo srečno. Demos je hitro razpadel, sledilo mu je dolgo obdobje vlad premiera Drnovška. Začelo se je sredi hude krize. Slovenski BDP se je v prvi polovici 90. let zaradi izgube jugotrgov in razpada SZ zmanjšal za neverjetno četrtino. Toda družba je ostala osupljivo mirna - še vedno je bil živ zanos osamosvojitve in prehoda v demokracijo, kriza pa zgolj lokalna, ne globalna kot danes. Razočaranja nad kapitalizmom še ni bilo. K optimizmu je pripomogla tudi oblast, ki je zbujala zaupanje.
Drnovšek je bil pragmatik, ne vizionar. Toda z odločitvijo za postopen razvoj (gradualizem) je potegnil potezo z izjemno dolgoročnimi posledicami. Vlada je zavrnila predloge kasneje skesanega Jeffreyja Sachsa, ki bi nas na samem začetku pognali v čisti neoliberalizem in ustvarili drugačno, za večino bistveno bolj neprijazno državo.
Strateški cilji v Drnovškovem obdobju so bili preprosti in jasni: članstvo v EU in Natu, evro. Temu je bil podrejen tudi razvoj; prilagajali smo se pravnemu redu in zahtevam Unije, ohranili bolj ali manj socialno državo in demokratično ozračje. Posledice slabo izbranega tipa privatizacije so polno izbruhnile šele v bizarni mešanici avtoritarne stihije Janševega mandata. Izrecno zanimanje za futur je Drnovšek pokazal šele, ko je bil predsednik republike, s posvetovanji o prihodnosti, ki pa niso prinesla veliko. Skratka, pokojni premier je vodil državo z nekam dolgočasno, a v glavnem uspešno zanesljivostjo in predvidljivostjo.
Po kratkem Ropovem intermezzu je sledil Janšev mandat. Premier ga je začel tako, da je z reformami takoj zaplul v svetovni glavni tok - neoliberalizem. Reforme je zaradi splošnega odpora kmalu opustil, a pustil teči naprej kaotično privatizacijo, pomešano z ostrim državnim intervencionizmom, avtoritarnostjo in klientelizmom, odpravljanjem nadzora nad izvršno oblastjo itd. To je bilo obdobje zmede in pretvarjanja - ideološkega, političnega, socialnega. Značilen zgled za to je bila demagoška protitajkunska vojna. Vso to škodljivo zmešnjavo je prikrivala visoka svetovna in lokalna gospodarska konjunktura. V tem pogledu je imela desnica, prvič strnjeno na oblasti, srečo, a jo je prav neumno in v škodo države zapravila. Iz njenih omar še naprej nenehno padajo okostnjaki.
Janša je v bistvu avtoritaren populist brez dolgoročne strategije. Taka je pod njim pospešeno postajala tudi Slovenija. Taki politiki nikoli ne gledajo resno v prihodnost. To potrjuje seznam dolgoročnih ciljev prejšnje vlade. Bili so preveč oddaljeni, preveč konkretni in izraz pobožnih želja, ne realnosti. Od te vizije prihodnosti sta ostala najbolj v spominu umetni morski otok, Janševa nepotopljiva letalonosilka in njegov izrek o Sloveniji kot svetovnem svetilniku.
Zdaj smo na začetku Pahorjevega obdobja. Vlada je še preveč sveža za dokončno oceno, dosedanji vtisi pa so v glavnem slabi. Tudi ta oblast se zdi kratkovidna.
Razmere, v katerih je začela, so težke, po svoje težje od časa Drnovškovega začetka, čeprav smo bistveno bolj razviti kot takrat. Nekdanjega zanosa že zdavnaj ni več, nasprotno; ljudstvo dvomi o politiki kot celoti in vedno bolj celo o sistemu, o kapitalizmu. Namesto Janševe konjunkture in Drnovškove zgolj lokalne krize je tu globoka globalna kriza. Nekdanji Drnovškovi strateški cilji (EU, Nato, evro) so že uresničeni - a sami na robu krize.
Oba, Drnovšek in Janša (skoraj do konca mandata), sta vladala v času optimizma, planetarnega prepričanja o nenehnem, tako rekoč nujnem gospodarskem in družbenem vzponu. Zdaj se namesto tega rišejo črni scenariji. Občutje časa je polno bojazni. In seveda je tu dramatično ekonomsko in socialno pogrezanje.
Sedanja oblast je, podobno kot nekoč Drnovškova, znova v stiski, sredi nazadovanja in na neznanem terenu, hkrati pa pred sabo nima nekdanjih jasnih, tako rekoč samoumevnih strateških ciljev in poti do njih - posnemanja drugih, bolj razvitih. Zdaj so tudi bistveno bolj razvite Nemčija, Nizozemska, Italija ... pred podobnimi težavami kot mi. Pahor je v zgodovini samostojne Slovenije prvi premier, ki ga ves krizni kontekst brezpogojno sili v odkrit, dolgoročen razmislek: kje smo, kam gremo?
Pri tem je dosedanje razpletanje krize vendarle tudi poučno. Nekatere zablode in napake so po kavbojščini Janševega mandata in v zdajšnji krizi postale očitnejše, iz njih je mogoče potegniti nekaj naukov za potrebne spremembe.
Najbolj shematično bi jih lahko označili tako: prvič, pokop neoliberalizma, ki, na primer z razkrajanjem javnega zdravstva, dobesedno ubija ljudi; drugič, sistematična skrb za okolje, koristna tudi ekonomsko, ne samo zaradi ljubega zdravja ljudi in narave; tretjič, večja družbena higiena, saj smo postali dokaj gnila družba; četrtič, demokratičnost.
Od vsega naštetega nam sedanja oblast verodostojno obljublja le zadnje. To je po izkušnji z Janšo znova veliko, a za sedanji čas bistveno premalo.
S tem smo pri bistvu problema: je oblast sposobna takih samokorektur, ki bi omogočile, da izpelje opisane in še kakšno spremembo? Žal se vsiljuje dvom. To ne velja samo za Pahorja, ki je doslej, v glavnem po svoji krivdi, sam pokasiral skoraj vse kritike. Velja tudi za vse druge strankarske prvake, vse druge oblastne stranke in vlado v celoti. Kot je bilo že večkrat zapisano: ta oblast se ne zaveda dovolj teže krize in njenih posledic in hoče, gledano scela, ostati pri preverjeni rutini (še največja izjema se zdi Kresalova). Tudi resne razprave o sedanjosti in prihodnosti ne sprejema. Kot da se boji kritičnega vrednotenja velikih dilem sedanjosti, ki jih lahko strnemo v vprašanje, kakšen kapitalizem hočemo. To se kaže na primer v tem, da Pahor kljub nenehnemu nastopanju doslej še ni imel resnega programskega nastopa.
Morda bo vlado k temu prisilil pritisk krize. Kje v sistemu škriplje, še nikoli ni bilo tako očitno. Kar manjka oblasti, je predvsem drža, s katero bi nekoliko pozabila sama nase, opustila drobnjakarstvo, pogledala celoto in dvignila pogled čez tu in zdaj. S tem bi največ naredila tudi zase. Najbolj tvegana je zdaj rutina, tudi rutina politične morale.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.